Nekaj dni po tem, ko je Marjan Šarec v soloakciji odstopil - danes se že zelo jasno vidi, da je šlo za politični samomor iz zasede, skok v "bazen brez vode", torej je napačno kalkuliral, kako da bo odprl pot do predčasnih volitev -, smo v Večeru v uvodniku z naslovom Janša sedi ob reki zapisali: "Začnimo z rekom kitajskega vojaškega teoretika Sun Cuja, na katerega se Janez Janša rad sklicuje: Če imaš sovražnika, se ne bojuj z njim, sedi na breg reke in počakaj, da naplavi njegovo truplo." Janša, zmagovalec zadnjih volitev, ki mu je večina strank že med kampanjo odrekla sodelovanje z argumentom, da vodi (pre)razdiralno, (pre)radikalno desno politiko, je pred tedni začel govoriti, da je Šarčeva vlada 'politično truplo'."
Predsednik SDS, letnik 1958, rojen v Grosuplju, je očitno zadnje mesece vedel, načrtoval in preigraval scenarije več kot drugi. Z menjavo na čelu SMC, kjer je Mira Cerarja zamenjal pragmatični menedžer v politiki Zdravko Počivalšek, in rošado na vrhu Desusa - namesto Karla Erjavca, ki ga dokončno potopila načrtno lansirana fotografija njegovega porscheja na vikendu na Hrvaškem, je stranko prevzela visoko ambiciozna Aleksandra Pivec - so se Janši začela počasi odpirati vrata iz (samo)izolacije. V njej je SDS ždela od leta 2013, ko je po konstruktivni nezaupnici padla njegova druga vlada. Domala točno sedem let je bil zdaj že trikratni premier, ta teden potrjen v državnem zboru, in dvakratni obrambni minister kljub volilnim zmagam (na parlamentarnih volitvah 2018, lokalnih in evropskih volitvah), od oblasti precej oddaljen. Tudi na desnici se je razšel z mnogimi tesnimi sodelavci - denimo z Damirjem Črnčecem, dolgo njegovim človekom za "posebne naloge", ki je prestopil k Šarcu, Vero Ban, dolgoletno strankino tajnico, tudi v času Jožeta Pučnika, Romano Jordan, Žigo Turkom, že prej z Ivom Hvalico in tako dalje, z Igorjem Bavčarjem sta se nekoč razšla, a se kasneje spet srečala ... -, političnimi sopotniki, zavezniki, satelitskimi statisti v večjih igrah. V Novi Sloveniji so še dovolj sveži spomini na Bajukovo vlado in prvo Janševo, ko jih je SDS "rezala kot salamo", da so na koncu izpadli iz parlamenta.
Po svoje najbolj pomenljivo sporočilo koalicijskih pogajanj, v katerih sta SMC in Desus v kruhoborskih kalkulacijah za preživetje razmeroma benevolentno izstopili iz Antijanša pakta, je bilo, da je bilo prav v NSi največ zadržkov za nov politični projekt, uradno dveletne "projektne" ministrske ekipe, za katero dr. Aleš Maver v Večeru pravi, da gre za še eno "malo mešano" vlado. In to ne zgolj in samo v krogu kritične nekdanje strankine predsednice, danes evropske poslanke Ljudmile Novak.
Stranka, to sem jaz
Če kaj, se je Janša, predsednik SDS že skoraj 30 let, politik, ki je stranko ukrojil po svojih merilih, profilu, tudi za ceno kadrovskega osipa, v dolgih letih opozicije naučil potrpežljivosti. In še nečesa: da je ideologijo, prepričanja, politične barve in zaveznike možno menjati, vse z enim ciljem: prevzemom in držanjem vajeti oblasti, predvsem njenih najrealnejših vzvodov. Med katere sodijo predvsem gospodarski in finančni, v svetu družbenih medijev in neskončne viralnosti tudi informacijski.
Janša je v svoji dolgi karieri prehodil domala ves politični spekter, od marksista v času, ko je bil član zveze komunistov in ZSMS, prek enega od nosilcev demokratizacije, katere prelom je bila afera JBTZ, socialdemokrata v zgodnji fazi SDS in politične sredine do tihega pakta z RKC in skrajnejših desnih robov v politiki ter hegomonizacije desne sredine, utemeljene na antikomunizmu in večnem konfliktu z Murglami, "globoko državo, udbo", iz česar črpa motive in metafore za atmosfero družbenih delitev med "prvo-" in "drugorazredne". Za ilustracijo so večne trditve, da so v "službi režima" tudi "krivosodje", novinarji, obveščevalci, policija, s katero se je nedavno v ostro konfrontacijo zapletel Žan Mahnič. V tem kontekstu je sporočilno, da ministrstvo za notranje zadeve prevzema SDS.
Krog, ki mu zaupa, je omejen, kar se kaže tudi v izboru njegove kvote ministrske ekipe, v katero je postavil predvsem izrazite lojaliste
Ključna stava so volitve 2022 in celoten mandat
Janšev premierski govor v torek je bil miren, trezen, preudaren, ciljan, a je v njem mirno demonstriral nekaj diskontinuitet stališč: med drugim je glede migracij, ki jih tokrat ni radikaliziral, demoniziral ali dramatiziral, zanikal kar nekaj let sistematične protimigrantske politike; ko je govoril o muslimanih, je izpostavil med drugim, da gre za vero, ki ne priznava istospolnih partnerskih zvez. Pri čemer vemo, da je bil SDS v prvih vrstah rušenja družinskega zakonika in drugih liberalizacij na tem področju.
Ključna stava igre je vendarle celi mandat 2022-2026, ko bo manevrskega prostora za pregnetenje politike in družbe več
Kje so fronte in pasti
Janši v prid govori še nekaj: njegova vrnitev, pakt z delom politične sredine oziroma danes interesnima strankama SMC in Desus, je v pomembni meri razgalila politično in kadrovsko praznost velikega dela leve sredine, ki se je zadnja leta vsebinsko v največji meri napajala le ali predvsem iz antijanšizma, vmes pa je vladala slabo, razbito, neučinkovito, izgubila stik z lastno bazo, bila nesposobna samorefleksije in vzpostavitve programa, ki ne bi bil le leva preobleka neoliberalizma kot prevladujoče agende politične sedanjosti zahodnega sveta.
