Uroš Esih
Začelo se je lani, 3. junija, s parlamentarni volitvami, nadaljevalo pa 18. novembra in 2. decembra, s prvim in drugim krogom lokalnih volitev. Supervolilno leto je bilo zelo zahtevno za parlamentarne politične stranke, saj poslovna poročila za lansko leto kažejo, da je večina strank končala v rdečih številkah. Več prihodkov kot odhodkov je uspelo zbrati le LMŠ, ki je nova stranka na nacionalni ravni, zaradi česar iz preteklih volilnih kampanj ne vali dolgov, kar se v pomembni meri dogaja starejšim in etabliranim strankam.
Glede na finančno izčrpanost strank zaradi lanskih državnozborskih in lokalnih volitev je v teku precej skromna kampanja za letošnje evropske volitve. Glede na napovedi stranke v kampanji stavijo na cenejše metode politične propagande in agitacije, torej na uporabo družbenih omrežij in na neposreden stik z volivci. Stranke z najdaljšo tradicijo in najbolj razvejeno organizacijsko strukturo, kot sta SDS in SD, pa napovedujejo tudi kampanjo v klasični obliki.
Zakon omogoča bistveno več, a denarja ni
Po zakonu o volilni in referendumski kampanji stroški kampanje za volitve v Evropski parlament ne smejo preseči 0,40 evra na posameznega volilnega upravičenca v državi, kar pomeni, da je zgornja meja sredstev, ki jih lahko porabi posamezna stranka, približno 680 tisoč evrov. Omenjenega zneska ni presegla nobena stranka na zanje pomembnejših državnozborskih volitvah. Kampanje finančno izčrpanih političnih strank za letošnje evropske volitve bodo temu primerno skromne.
V SDS ocenjujejo, da jih bo evropska kampanja stala okoli 200 tisoč evrov. V SD napovedujejo precej skromnejšo kampanjo, saj predvidevajo, da bodo zanjo namenili manj kot dvanajstino po zakonu dovoljenih finančnih sredstev, torej manj kot 60 tisoč. Več so za kampanjo pripravljeni odšteti v na levem polu konkurenčni Levici, kjer omenjajo znesek okoli 70 tisoč evrov. V upokojenskem Desusu bodo v kampanjo vložili 30 tisoč evrov. Mimogrede, z nekoliko višjim vložkom v kampanjo se je leta 2014 uspelo v Evropski parlament prebiti Ivu Vajglu, kar je na prejšnjih volitvah veljalo za stroškovno najbolj učinkovito kampanjo.
SMC so volitve lani stale 700 tisoč evrov
Na stranke smo se obrnili z vprašanjem, koliko so jih stale lanske državnozborske in lokalne volitve in ali so vse stroške, nastale v kampanjah, tudi pokrili. Med strankami, ki so posredovale odgovore, je imela najdražjo kampanjo SMC, ki so jo parlamentarne volitve stale 369,3 tisoč evrov, lokalne pa 324,8 tisoč evrov, oboje skupaj pa 694,1 tisoč evrov. Sledijo SD s 335,7 tisoč evri za državnozborske in z 291,5 tisoč evri za lokalne volitve, kar pomeni skupaj 627,5 tisoč evrov. Desus je še več kot SD vložil v državnozborsko kampanjo, 364,6 tisoč evrov, za lokalne volitve pa so namenili manj, 177,4 tisoč evrov. Novo Slovenijo sta kampanji stali 195,4 tisoč in 55,8 tisoč evrov. S precej stroškovno učinkovitimi kampanjami se lahko pohvalijo pri Levici, kjer so za kampanjo za državnozborske volitve odšteli 107,4 tisoč evrov, za lokalne pa 64,3 tisoč evrov. Stranke trdijo, da so vsi stroški kampanj poravnani.
Vpliv kampanj na volilni rezultat je v Sloveniji nizek
Sicer pa Maksuti opozarja, da je napačno prepričanje, da imajo kampanje velik vpliv na volilni izid. Slednji je pogosto, predvsem v primeru nedefinirane strukture v strankarskem sistemu - kar je zadnjih osem let značilnost slovenskega političnega prostora -, bolj kot od strank, kandidatov, sporočil ali denarja odvisen od političnega konteksta, v katerem potekajo volitve - na primer izginotje neke stranke in pojav neke druge stranke ali posameznika.
Politologa smo tudi vprašali, kakšen problem za slovenski strankarski sistem in njegovo stabilnost predstavlja relativno šibko in po obsegu skromno finančno poslovanje strank in kakšno nevarnost za demokracijo predstavlja dejstvo, da je večina strank leto 2018 poslovno zaključila z minusom, torej v rdečih številkah. Financiranje političnih strank je v Sloveniji zakonsko urejeno zelo rigidno. To pomeni, da so stranke podhranjene. Demokracija pač stane," odgovarja Maksuti in dodaja, da so rdeče številke tudi problemi, ki odpirajo afere, kot je bila nazadnje posojilna afera SDS, ko si je stranka sposodila denar od bosanske državljanske. Sogovornik dodaja, da je kvaliteta demokracije odvisna tudi od številnih drugih elementov, ne samo od strank in njihovega financiranja. Odgovornost za stanje slovenske demokracije je širše razpršena in ni odvisna samo od ponudbe v strankarskem sistemu.
