Pouk prihodnosti: Namesto piflarije učenci izdelajo fakebook profil

Obsežni učni načrti, faktografsko znanje, učenci poslušalci, ki se učijo za test, in številčno ocenjevanje so temelji slovenskega šolskega sistema, ki bi jim bilo treba dati ukor in jih izključiti iz šole, ker ubijajo radovednost in samoiniciativnost ter ne prinašajo trajnega znanja, potrebnega za dobro funkcioniranje v hitro spreminjajočem se sodobnem svetu.

Tako bi lahko strnili misli dr. Nataše Kralj, profesorice slovenščine in nemščine na mariborski Srednji elektro-računalniški šoli, in Maje Vičič Krabonja, profesorice zgodovine na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor. Obe sta Kumerdejevi nagrajenki za prispevek k razvoju in uvajanju novosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Z njima smo se pogovarjali o prihodnosti pouka in inovativnih metodah, ki jih širita med svoje učence in kolege.

Divjanje skozi goro snovi in polpismene generacije

"Naši učni načrti so preobsežni in posledično divjamo skozi snov, nimamo pa možnosti osredotočiti se na tisto, kar je pomembno, in dati dijakom možnosti, da izkažejo razumevanje na drugačne načine kot samo s ponavljanjem že slišanega. Šola prihodnosti mora na glavo obrniti naše dojemanje, kaj je znanje in kaj poučevanje," podrobneje pojasni Nataša Kralj. Če želimo stopiti v korak s časom, bo treba mlade vzgajati v proaktivnem duhu, naravnanem v raziskovanje, samoiniciativnost, timsko delo in odgovornost za svoje učenje. Danes te odgovornosti ni, opaža Kraljeva, dijakom je udobno v vlogi, da vse opravi učitelj, sami pa le pasivno sprejemajo povedano. "V pasivnost so že vzgojeni. Vedno pa so izjeme," ocenjuje sogovornica. Želi si, da bi bila prihodnost poučevanja v večjem medpredmetnem povezovanju in bližje angleškim ali skandinavskim modelom. "Ko tam prideš v razred, vidiš otočke, v katerih dijaki timsko delajo in nato prevzamejo odgovornost za svoje projekte." Pri nas je tak način dela prej izjema, občasna popestritev, ugotavlja. Posledica našega šolskega sistema so tudi polpismene generacije, ki niso sposobne sestaviti razumljivega in slovnično pravilnega elektronskega sporočila, še opaža učiteljica slovenščine.

Učitelj kot mentor in usmerjevalec

Učitelja prihodnosti tako ne vidi v smislu avtoritete, ki podaja informacije, pač pa bolj kot mentorja, svetovalca in usmerjevalca, ki učencu pomaga z nasveti in ga vodi. Učenci pa se urijo v tem, da svoj projekt izvedejo od začetka do konca, medtem ko se njihovo delo vrednoti na daljši čas, pri čemer se vidijo tudi učenčev odnos do dela, razmišljanje in koraki do cilja. "Tu vidim, da so znanja, ki ljudem kasneje v službi manjkajo," opaža profesorica. Sama uporablja tako imenovane formativne metode. "Pri pouku nemščine v okviru neke teme dam dijakom možnost, da sami predlagajo vsebine, kako jih bodo usvojili in jih predstavili sošolcem. Dala sem jim proste roke, kar pomeni, da so svoje delo načrtovali. Vrednotila sem inovativnost in kako so znali svoje delo predstaviti v razredu," je pojasnila, da gre za dolgotrajen proces, ki ga je dijakom treba privzgojiti, če se s tovrstnimi metodami in načinom učenja niso srečali že v osnovni šoli. Ob tem pa so mnogi učitelji obremenjeni s preobsežnim kurikulom, ki dodatno otežuje uvajanje drugačnega načina poučevanja, saj ta zahteva svoj čas.

Iskanje ravnotežja

"Naši otroci se veliko naučijo, škoda je, da se velikokrat naučijo veliko samo, da imajo kaj pozabiti," na to, da je treba v šolah povečati dolgotrajnost znanja, opozarja tudi Maja Vičič Krabonja. Profesorica zgodovine opisuje, da se trudi za na dijaka osredinjen pouk, kjer je pomembno, da dosegajo znanje in si razvijajo kompetence. "Z različnimi projektnimi in avtentičnimi nalogami bi pri dijakih rada dosegla, da prevzamejo odgovornost za svoje delo in izdelke, ne pa za ocene. V okviru tega sta še posebno pomembna sodelovanje s kolegi in medpredmetno povezovanje v tistem žlahtnem pomenu besede, ne, ker mora biti," poudarja sogovornica.

Kako je videti pouk v njenem razredu? Namesto da bi odpredavala denimo življenje v času industrijske revolucije, morajo dijaki napisati dnevnik sovrstnika, ki je živel v tistem času, kar pomeni, da se morajo vživeti v nekoga, ki je živel pred 150 leti, in se poglobiti v takratne razmere, opisuje. Pri hladni vojni pa namesto piflarije dijaki ustvarijo tako imenovani fakebook profil izbrane zgodovinske osebnosti, skozi katerega predstavijo, katero glasbo posluša, kdo so njegovi prijatelji, s kom se prepira, vključeni so všečki, kar je mladim blizu, sledi pa tudi zasedanje OZN, na katerem dijaki odločajo o kriznih žariščih hladne vojne.

"Pouk prihodnosti pomeni ustvarjati učne priložnosti za učence in dijake, s katerimi bodo ostajali radovedni, znali izbirati informacije, o njih kritično premisliti in biti zmožni odločanja, ki bo vključevalo tako znanje kot čustveno inteligenco. Učitelju bo delo prav gotovo olajšala umetna inteligenca z nekimi algoritmi, ki bodo dajali povratno informacijo o učiteljevem delu, da ga bo lahko hitreje prilagajal. Zdaj se nam zgodi, da nekatere stvari pri otrocih prepozno opazimo, ker jih imamo v razredu tako veliko," razmišlja profesorica zgodovine.

Bo učitelja zamenjal robot?

Meni tudi, da bodo morali učitelji nujno premisliti, kako najti ravnotežje med razvijanjem socialnih kompetenc in uporabo tehnologij, še posebno po izkušnji šolanja na daljavo. Uporaba tehnologije pride v poštev takrat, ko bolj učinkovito pripelje do cilja. "Računalnik bo za mnoge kadre glavno delovno orodje in ne sredstvo za zabavo, kakor veliko mladih tehnologijo dojema sedaj. Ta miselni preskok jim moramo predočiti, jih naučiti, da tehnologijo uporabljajo tako, da jim olajša življenje, ne pa da ga zakomplicira ali celo nadomesti. Slednje bi bilo najbolj grozno od vsega," poudarja sogovornica, sicer tudi izvajalka projekta e-šolstvo in inovativna pedagogika ena na ena, s pomočjo katerega učitelje usposablja za smiselno uporabo tehnologije. "Sama se sicer ne bojim, da me bo zamenjal računalnik ali robot, ker izgradnja znanja poteka v interakciji med ljudmi," še doda.

Obe sogovornici sta aktivni tudi pri prenašanju inovativnih metod na kolege. Kraljeva razlaga, da tovrstni prenos znanj dobro sprejemajo sredine, ki tak način dela že v osnovi podpirajo, za drugače misleče kolege pa so tovrstna izobraževanja praviloma bolj nebodigatreba. Vičič Krabonjeva pa, da kolegi po njenih izkušnjah tovrsten "pouk" pozdravljajo: "Učitelji se neradi učimo na zalogo, z veseljem pa sprejemamo to, kar v tistem trenutku čutimo, da potrebujemo, nam pride prav in vpliva na naše delo, je konkretno, da se nam ne zdi, da zapravljamo čas. Če bi na tak način pristopili tudi do svojih učencev, bi bil marsikateri problem odpravljen."