Jana Javornik
Predvolilna vročica na Otoku se stopnjuje. Stranke razgrinjajo politične programe verzija 2024, danes je laburističnega predstavil Keir Starmer, najverjetnejši zmagovalec julijskih volitev. Podobno kot pred leti Borut Pahor tudi Starmer nastopa z zavihanimi rokavi. Tudi sicer je opaziti vedno več zaskrbljujočih vzporednosti med Združenim kraljestvom, Slovenijo in nekaterimi drugimi evropskimi državami. Izstopa zlasti ideološki bankrot ‘sredinskih’ političnih voditeljev, od Starmerja, Scholza, Macrona do brezoblične slovenske sredine, ki si delijo nepripravljenost za soočanje z naraščajočimi neenakostmi in socialnimi problemi. Največje razočaranje so zlasti stranke, ki so, vsaj v teoriji, predstavljale politično jamstvo za kapitalizem s človeškim obrazom, zastopnice delavstva in socialno ogroženih torej, ne kapitala, in status quo oportunizmov. Prav odtujenost in oddaljenost od njihovih ideoloških izhodišč hranijo radikalnejšo ponudbo onkraj sredine.
Tudi pričakovanja Otočanov do laburistov so primerljiva slovenskim leta 2022. Starmer namreč prihaja na oblast po 14 letih vladavine konservativnih politik opustošenja, a v kontekstu gospodarske krize, draginje, kolapsa javnih storitev, zlasti sistemov zdravstva in socialne oskrbe (o čemer sem že pisala) ter nizkega zaupanja v demokracijo. In že pada v isto past kot evropski kolegi: ponuja več istega in, kot kaže, ne bo posegal v ustaljen sistem družbenega razporejanja koristi in stroškov. Manifest ne vliva upanja, da bodo laburisti aktivirali agende, nujne za okrevanje in razvoj britanske družbe. Ne zanika teze o ekonomiki pronicanja, ki predvideva avtomatske pozitivne učinke javnih investicij v gospodarstvo na blaginjo za vse. Ne prepriča, da razume, da se v zaostreno spremenjenih družbenih pogojih vprašanja učinkovitosti in pravičnosti zastavljajo drugače. Tveganje in cena bosta enako visoka kot drugod: če ne bo uresničil pričakovanj, in bo, ob militarističnih geostrateških prerivanjih in oboroževalni dirki za vire in moč, zasledoval predvsem ozke strankarske in korporativne interese, bo zaupanje volilnega telesa še zdrsnilo in ga utrdilo v prepričanju vsegliharstva, kjer so ‘vsi isti’.
V tako spremenjenih družbenih okoliščinah največ izgubljajo stranke, ki zanemarjajo razredne rekompozicije. Z agresivnim prodiranjem nove tehnološke paradigme in neizogibnega preusmerjanja proizvodnje in potrošnje se namreč izrisuje družbena skupina poraženk v nižjem srednjem razredu "prebogatih revnih", oseb tik nad pragom revščine, "revnih zaposlenih". Predstavljajo ga "prestrašeni vpijoči", npr. francoski rumeni jopiči in britanski podporniki brexita, skupine zaposlenih s še stalnimi pogodbami, ne najnižje plačani v dejavnostih, ki se jih izpostavlja kot manj produktivne, kmetje. Tisti, ki verjamejo, da jih ogrožata digitalni in zeleni prehod. Med njimi tudi "storitveni proletariat", od katerega smo bili odvisni v času pandemije, danes pa mu vlade odrekajo družbeno vrednost in pravično plačilo, ker da ne ustvarja dodane vrednosti.
Dolgoletni agresivni sredinski napad
Ob globalni poraženosti levice, tudi zaradi dolgoletnega agresivnega sredinskega napada, se zdi, da so v tem trenutku bes prestrašenih vpijočih sposobne absorbirati le radikalne in skrajno desne stranke. Te se neprimerno hitreje odzivajo na nezadovoljstvo ljudi. A njihova politika izkorišča problem - namesto da ga naslavlja. Gradi na izključevalnosti neizbire (na primer med varovanjem okolja in konkurenčnostjo gospodarstva), obtoževanjem migrantov (na katerih na primer sloni sistem zdravstvene oskrbe v mnogih evropskih državah, ki jih sploh še privabljajo), ‘woke’ politike in zelenega prehoda, namesto desetletij neoliberalnih ekonomskih politik in nespametnih potez.
Ker je tradicionalna desnica sama prispevala k utrjevanju obstoječega družbenega reda in globalizacije, ta že doživlja volilni upor. V Združenem kraljestvu se je učinek zamaknil zgolj zaradi večinskega volilnega sistema. A prav Nigel Farage bi moral Sloveniji ponuditi vpogled v nevarnosti, ko radikalna ideja vznikne iz jedra ene od dveh največjih strank. Da bi "ujela" njegove volivce, se je del etablirane stranke premaknil desneje z antimigrantsko retoriko in politiko ter s teorijami zelene in identitetne zarote. Podoben trend opazimo v Sloveniji. Ne prezrimo niti nedavnega poskusa prvaka NSi, ki se je v EU-kampanji v soočenjih javno spogledoval s Sunakovo politiko izgona prosilcev za azil v Ruando – politiko tako grozečih razsežnosti radikalne struje konservativcev, da so jo zavrnili celo njegovi lastni poslanci.
Sveta pomagavka, kako oddaljeni od nas so planeti, na katerih bivajo politične elite?! Občutek nemoči, obupa in stiske ljudi naraščajo, objektivno merjeno
Zato naj, ob odsotnosti odziva voditeljice v studiu, ob tako radikalni ideji prvaka stranke, katere jedro naj bi predstavljala krščanska ideja solidarnosti in ljubezni do soljudi, spomnim, da projekt instrumentalizacije jeze in sovraštva oblikuje surovo družbo. Svet se namreč ne konča na našem pragu: vse od Velike Britanije do Slovenije načrtno utrjevane ideje razklanosti in drugosti skrivajo projekt načrtnega slabljenja in zmanjševanje skupnostnega in javnega. Krčenja kolektivne socialne organizacije, odgovornosti države, pomanjkanja spodbud za organizirano kritično civilno družbo (na primer zaostrovanje sindikalne organizacije na Otoku) in tiho uvajanje najbolj primitivnih elementov trga.
Sleherna podobnost med VB in Slovenijo ni zgolj naključna
Tovrstne toksične ideje se napajajo v strahu, nepoznavanju in zlasti v spletkarskem sentimentu, vročem pretiravanju, sumničavosti in zarotniški domišljiji. Iz njih črpajo navdih Faragi vseh dežel, ki igrajo vlogo "agents provocateurs", razpihovalcev nevarnih idej in kulturnih bojev, medtem ko sami spremljajo posledice zblaznelosti (na primer izvedbe brexita) z varne razdalje. Mediji nekritično in pod znamko zlovešče uravnoteženosti ponujajo prizorišče pregretim umom, ki od Otoka, Francije, Italije, Nemčije do Slovenije razgaljajo mobilizacijsko moč in politični vzvod sovraštva, jeze in obupa. Vulgarni in paranoični pridigarji postresničnosti in namišljenih nevarnosti so uglašeno zborni, ker razumejo, da se v kriznih časih ljudje oklepamo zgolj navidezno koherentnih in konsistentnih zgodb; v njih zmagujejo kot izkušeni populisti, ki svojega argumenta in politik ne spremenijo niti v spremenjenih okoliščinah. Ob tem jih mediji, povsem neopraskanim od škod, ki so jih povzročili, nemoteno utrjujejo kot relevantne družbene akterje.
Sveta pomagavka, kako oddaljeni od nas so planeti, na katerih bivajo politične elite?! Občutek nemoči, obupa in stiske ljudi naraščajo, objektivno merjeno. V takih okoliščinah se volilno telo, kot kaže zgodovina, pač odzove, bodisi z apatijo bodisi z besom. Apatija utrjuje politično amorfno sredino, bes hrani skrajno desnico.
Sleherna podobnost med VB in Slovenijo ni zgolj naključna. Je posledica bankrota sredinskih političnih projektov, ki aktivno odpirajo prostor radikalnim strujam. Zato velja spomniti, da levo-desno ne določa sredina, ampak sredino vzpostavljata leva in desna: ko se levica premakne v sredino, se sredina pomakne v desno - in obratno.
