Ko jeseni premaknemo čas za uro nazaj na sončni čas, ki mu rečemo sicer zimski, večeri kar naenkrat postanejo dolgi. Svetlejših juter morda ne opazimo toliko kot zgodnjo večerno temo. Naša družba že dolgo ni več vezana na sončno svetlobo. Po svoje resda še vedno je, a življenjski ritem nam večinoma narekujejo druge reči. Na primer delovni čas v službi, preostanek dneva, ko smo prosti ali "prosti", pa poslovalni čas trgovin seveda. Ustvarili smo paralelni svet, ki se sicer ne požvižga povsem na naravni bioritem, v veliki meri pa. Pravzaprav se naravnemu bioritmu še najbolj prilagaja delovni čas, ko smo povečini v službi. Takrat smo običajno najbolj produktivni in najbolj koristni. Saj za to v današnjem svetu večinoma gre, kajne? Da damo čim več od sebe, da smo produktivni, konkurenčni. In pri tem se le težko izognemo naravnemu bioritmu, ki je vezan na obdobje dnevne svetlobe. Dolgotrajno nočno delo nas počasi uničuje. Ne bi se uspešno kosali s sovami, netopirji, polhi ... Razen morda po nekaj sto tisoč ali milijonih let prilagajanja.
Večeri pozne jeseni, ko ti zaradi premaknjenih urnih kazalcev postanejo kar naenkrat dolgi, vplivajo na nas. V začetku se ta večerni čas vleče in nenadoma je precej daljši, kot preden smo premaknili čas. Potem nekako steče. Dolgi večeri nas kar malo upočasnijo. Človek ima na lepem čas, da se usede in kaj prebere, saj mu ni treba ven na zadnjo dnevno urico sonca, pogledat sončni zahod ali kaj postoriti okoli hiše. Če jo ima. Lahko pa gremo v kino - mene tja res ne vleče, dokler je zunaj dovolj svetlo. Tema je čas za počitek.
Naj gremo s kurami spat, kot so to počeli naši predniki?
