Izbiranje poti za rekreacijo v nesramno sončnem vremenu v običajnih okoliščinah ne zahteva preveč načrtovanja in strategije. Tokrat pa z domačinko, ki se je odločila priseljenki olajšati življenje na precej bolj ravninskem predelu od njene (pre)ljube koroške regije in jo popeljati do bližnjih hribov, pričneva drugače. Ali gre za oblegan predel, je bistveno vprašanje. Ni, v družbi štirinožnega prijatelja bova malodane sami. Dobro, lahko greva. Ob vznožju pričneva in do srede poti ne ponikne debata o tem, kako je novi virus z vso razsežnostjo okupiral življenje slehernika. Nato temo zavestno zaključiva in takrat pomislim, kako prekleto težko je v teh dneh shajati med dvema skrajnostma: (po)srkati vse uporabne informacije za spopadanje s tem kriznim obdobjem in na drugi strani zavoljo ohranjanja zdrave pameti z mislimi pobegniti onkraj tega. Samo slednje nas bo obdržalo nad gladino, si mislim, medtem ko nas teža domala nepoznane grožnje, ki se vztrajno rine med nas, zdaj že krepko na odnosni ravni, konkretno vleče proti dnu.
Odtrgati si nekaj trenutkov za iskanje stika s fizično oddaljenim, v resnici pa bližnjim gre tudi v še tako okupiranem vsakdanu