"Makroekonomisti gledamo na ta šok kot na prehoden šok, ki je agregaten in različen med različni skupinami. Ko se to zgodi, ekonomisti vedno pravimo, da mora biti tak pretres zavarovan. Večinoma imamo precej homogen pogled na to, tako da ne pričakujem razhajanj, ker gre za šok, ki ni posledica dejanj, odločitev posameznikov, ampak je posledica virusa in širjenja epidemije. V tem smislu vidimo, da je treba zavarovati vse akterje v gospodarstvu. Prvi fokus je na posameznikih, posredno pa se pomaga tudi podjetjem in njihovim lastnikom. Posameznikom se pomaga s tem, da se jim daje alternativen dohodek, ker plače ni. Uničevati služb v tem času ni smiselno, kar pomeni, da je optimalneje dati nekoga na čakanje, kot da delovno mesto ukineš.
Vsi verjamemo, da je šok prehodne narave, ne vemo pa, kako dolgo bo trajal. Mnoga podjetja bi zaradi trajanja šoka ocenila, da je bolje odpustiti delavce, zato je zelo pomembno, da se ljudi pelje skozi to v čim bolj nedotaknjeni obliki. Moj ideal bi bil, da bi vsem zamrznili premoženje in vsa razmerja v gospodarstvu ter potem šli naprej, kot da se ni nič zgodilo. Za podjetja bi tudi bilo idealno, če bi sredstva ostala nespremenjena, se pravi, da se lastniški kapital in dolg v največji možni meri zamrzneta. Podjetja še vedno imajo stroške, kot so obresti na kredite ali najemnine, ki bodo nekoliko okrnile podjetniško premoženje. Lastniški kapital v času krize bo upadel. Tega interventni zakon ni zavaroval v celoti, saj se je osredotočil na ščitenje posameznikov. Zdaj je treba paziti, da pri pomočeh ne bi šli predaleč in bi se znašli v proračunsko nevzdržni situaciji. Paziti je treba, da se je cela Slovenija sposobna zadolžiti za predvidene ukrepe. Ocena je bila, da smo zmožni to financirati."
