Kombi, v katerem se bend pelje na špil, je nadvse zanimiv prostor. Če ste kdaj igrali v skupini ali pa vsaj imate izkušnjo poti na koncert skupaj z glasbeniki, potem veste, o čem govorim. Takšne vožnje so zmes dremanja, priložnostnega prehranjevanja, teženja za ustavljanje na naslednji pumpi in neskončnih debat ter domislic, ki se praviloma gibljejo na tanki meji med očitno neumnostjo in navidezno genialnostjo.
Eno takšnih je bila pred kratkim obujena v našem katalenskem kombiju na poti v Kočevje. Približno takole gre: Če ti dam prst v rit, kakšna je razlika med nama? In odgovor? V bistvu je ni, oba imava prst v riti.
Zadevo smo poznali vsi, slišali smo jo že kdove kolikokrat, gotovo je bila kdaj že povedana tudi na kakšnem od prejšnjih katalenskih popotovanj, ampak kljub temu ali pa ravno zato se nam je zdela smešna. Kaj smešna, neskončno smešna, smešna za umret! Mentalno stanje benda na poti na špil je pač nekaj posebnega in ena od njegovih specifik je samosvoje razumevanje komičnega. Pa še nekaj je značilno za kombi, poln glasbenikov: eden in isti štos se lahko v njem reproducira v neskončnost. Oziroma do prihoda na cilj. In tik pred tablo Kočevje je bila ta mimobežna budalaščina razglašena za ultimativno modrost življenja, za prvi in zadnji zakon medosebnih odnosov ter ključno pravilo urejene ter dobro delujoče skupnosti.
Življenjska doba domislic, ki se porodijo za štirimi stenami zaprtih družb, praviloma ni dolga, konkretna metafora pa me v dneh, ki so sledili, kar ni hotela pustiti pri miru, kot asociacija se je javljala k besedi tudi v trenutkih, ko bi jo najmanj priča- koval, me ves čas silila k smehu, a tudi k premisleku.
Ljudi, s katerimi se na načelni ravni nikakor ne morem strinjati, v resnici srečujem vsakodnevno in z njimi sobivam
