27. april 2020. 27. april 1941. 79 let je preteklo od usodnega dne, ki je neizbrisno zaznamoval slovenski narod, slovensko zgodovino in nas ponosno postavil na pravo pot, na pot zmagovalcev nad silami, ki so hotele podjarmiti Evropo in z njo slovenski narod. Lahko bi se tiste dni zgodilo tudi čisto drugače in bi Slovenija stopila na drugačno pot, manj častno, manj osvobajajočo. Da ta misel ni čisto iz trte izvita, nam pričajo še danes živi razmisleki o neupravičenosti narodnoosvobodilnega boja, izvirajoči vse od leta 1941 in razvijajoči se v vsej drugi svetovni vojni. Zaradi tega mora - kljub stranpotem, ki so se dogajale v naši polpreteklosti - 27. april ostati trajen in neomadeževan mejnik in svetilnik v razvoju slovenskega naroda.
In z njim zavedni možje Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler, Josip Rus, Tone Fajfar, Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar, ki so se na ta dan leta 1941 v okupirani Evropi pogumno zbrali v Vidmarjevi vili in zakoličili temelje boja proti okupatorju. V takrat okupirani Evropi, v evforičnem mahanju nekaterih z nacističnimi zastavami, je bilo to zelo pogumno dejanje in predvsem vizionarski pogled, kaj je prav in dobro za slovenski narod. Ustanovili so protiimperialistično fronto, ki se je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Pobudo za ustanovitev in začetek delovanja Osvobodilne fronte je dala Komunistična partija Slovenije in te velike odločnosti in prave poti ji nobena kritika in napadi nanjo, skozi oči poštene zgodovine, ne more nikdar vzeti, kljub mnogim dejanjem in poskusom drugačne interpretacije zgodovine in kljub njeni pozneje tudi zgrešeni poti. Temeljna naloga fronte je bil odpor, tudi oborožen, proti okupatorju.
To pa pomeni, da je ta dan, ta ustanovitev, srčika veličastnega in ponosnega narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda za osvoboditev, in s tem 27. april, danes praznik, poimenovan dan boja proti okupatorju, eden najsvetlejših trenutkov slovenskega naroda in eden največjih praznikov. Izbrisati ta dan kot praznik, ta dan izbrisati iz zavesti slovenskega človeka, kar so poskušali nekateri in poskušajo še danes, je nič manj kot zločin nad ponosno slovensko zgodovino. Danes nekateri kar tekmujejo, da bi to zmagovito pot očrnili. Pri tem jemljejo iz konteksta posamezne napake (kje pa jih v vojnih vihrah ni!), a bistva s tem ne morejo spremeniti - oni ali njihovi predniki so bili na napačni strani in nikakršna napadalnost na boj slovenskega naroda za osamosvojitev iz njih ne bo naredila junakov niti na takšen način ne bodo mogli oprati svojih duš in duš svojih prednikov ali preprosto tistih, katere želijo braniti.
Kdor si sam ruje korenine preteklosti, nima mirne in svetle bodočnosti; kdor ni ponosen na svojo zgodovino, ni vreden svoje zdrave prihodnosti
Si predstavljamo, kako drugače, kako boljše bi danes lahko živeli, če ne bi bilo nepravičnega bogatenja, kraj, korupcije, tajkunskih prevzemov, delitve dobička le za ene, odtekanja denarja na privatne račune v tujino
