Rozmari Petek
V enem od velenjskih manjših nakupovalnih središč se v prvem nadstropju, skrita za trgovinami, razprostira prav posebna soba. Njena nenavadnost je vidna že od daleč. Prav tako se že od daleč sliši prešerno otroško kramljanje, čeprav so otroci teoretično pri pouku. "Vidite to zgodbo dveh zaljubljenih ovčk? V davnih časih, ko ni bilo ne učiteljev ne šol, v časih, ko so živeli kralji in kraljice, so ljudje že uporabljali genetiko pri živinoreji. Vzeli so zdravo mamo ovčko in zdravega atija ovčko ter ju dali skupaj, da sta naredila otroke. Starša sta bila živa, zdrava in močna. Kakšni so bili potem otroci," je tretješolce Osnovne šole bratov Polančičev iz Maribora vprašal animator. "Še bolj živi, zdravi in močni!" so ugotovili otroci. "Kaj pa tukaj ta gospod, ki ob nedeljah pri maši govori, tukaj nekaj sadi," vpraša otroški glas, ki zbrano spremlja prikaze na steni. "Ta župnik je gospod Mendel. S sajenjem graha je ugotovil, da gene dajemo vsi naprej. Je prvi, ki je začel genetiko," pojasni animator.
Genetika in odpiranje domišljije
Kdo bi pomislil, da lahko gresta tudi genetika in tretji razred skupaj. A v Vzorčnem mestu, ki deluje pod okriljem Ljudske univerze Velenje, znajo tematiko približati tako prvim razredom osnovne šole kot četrtim letnikom srednje šole. "Saj veste, da računalničar, da naredi igrico, potrebuje kodo. No, kodo imamo tudi mi v DNK. Gre za kombinacijo kod, ki jim bomo rekli A, T, G in C. In če so kode, baze pravilno zložene, smo živi, zdravi, pametni, lepi, močni. Kaj pa, če bi dve črki dal stran? Morda bi imel le dva prsta na roki, morda bi bil brez enega očesa," nadaljuje animator, otrokom pa se domišljija takrat šele prav odpre: "Morda sploh ne bi imel roke!" Kaj pa, če bi črke dodal, še vpraša animator. "Potem bi ti ena roka še iz trebuha zrasla!" Svet domišljije se še posebej vzkipi, ko otrokom začno razlagati, na kakšen način znanstveniki pridejo do gensko spremenjenih organizmov. "Če bi vzeli gene za moč gorili, zeleno barvo žabi, bi lahko naredili Hulka," hitro pomislijo. Ob predstavitvi, kako zelo je naš DNA podoben živalskim in tudi rastlinskim, pa je fantek zgroženo vprašal: "Čujte, učitelj, a mi smo pol banana?"
Arheološki tabor kot mini "escape room"
Da je učenje tudi praviloma težkih reči lahko zabavno, sta ugotovila avtorja Vzorčnega mesta Erik Kapfer in Miha Cojhtar, strokovnjaka virtualnih komunikacij in interaktivnih pametnih tehnologij, ki sta leta delala v tujini, ta projekt pa sta želela vzpostaviti v domačem Velenju. "Vsebine so prilagojene različnim starostim, hkrati so medpredmetno povezane. Snov namreč potegnemo iz kurikuluma različnih predmetov in iz njih naredimo neko zgodbo," pripovedujeta. Tokratna zgodba – postavitve namreč menjujejo – govori o genetiki in arheologiji. Z namenom slednjega so postavili pravi arheološki tabor.
"Z Mihom sva sprva razmišljala, da bi lahko izkopavali dinozavre, ampak ker imamo v Velenju lokalno zelo zanimivo zgodbo - tu so našli okostje mastadonta, sva se v sodelovanju z Muzejem Velenje odločila zanj. Razstavljeni so prav arheološki dnevniki, naša, rečemo ji dr. Brigit, pa je v taboru pustila še kup neodkritih kosti, ki jih otroci iščejo sami prek interaktivnih nalog, raziskujejo tabor in jih dejansko izkopavajo," opisuje Erik Kapfer. V praksi je to videti kot nekakšna popularna soba pobega ali escape room. Z novim letom, ko prihaja v Vzorčno mesto nova razstava, bodo postavitev preselili na grad, kjer je razstavljeno dejansko okostje mastadonta.
Še o praktičnem kloniranju mišk
No, tudi o genetiki, videni v Vzorčnem mestu, še nismo povedali vsega. Otroci namreč lahko tam klonirajo miške. Ne žive, jasno, se pa naučijo bistvenih osnov kloniranja. "Celice smo naredili iz gline. Ampak, posredno, z igro, se otroci, tudi mlajši, naučijo, kaj je matična celica, kako gre jedro iz celice, kako se vsadi in da na koncu razumejo, da je klon oseba od klonirane osebe, ne pa od tiste, v katero se vsadi (torej nadomestne matere)," opisuje Miha Cojhtar. O kod takšne ideje, se človek spet vpraša. "Iščemo snovi, ki so v klasičnih šolskih postavitvah, v razredu morda nezanimive, morda preveč abstraktne. Skratka, iščemo nove načine, kako podati snovi v malo bolj interaktivnem okolju," pojasnjujeta sogovornika.
Ob zaključku posebnih "učnih ur" niso navdušeni le otroci. "Lahko bi rekla, da smo tokrat na izletu dvojni: eno so radovedni otroci, drugo zelo radovedne učiteljice," opisuje učiteljica Polona Legvart. "Ta interakvitnost, kjer se otroci direktno srečujejo z materiali, s slikami, s predstavami, z vzorci in jih interaktivno spreminjajo, obračajo, gledajo, kaj se zgodi ... To je tista šola, ki nas čaka v prihodnosti. To je, kot bi dal vodo naravi. Zelo dragoceno."
