Petra Lesjak Tušek
V Sloveniji lahko že vrsto let spremljamo očitne razlike med razvitostjo vzhodne in zahodne Slovenije oziroma kohezijskih regij vzhodna in zahodna kohezija, ki se kljub poudarkom, da je treba zagotoviti enakomernejši in policentrični razvoj, niso zmanjšale. Zakaj ne in kaj bi bilo treba v prihodnje pri črpanju evropskega denarja tudi v luči izvajanja načrta za okrevanje in odpornost zagotoviti, da bi se razmerja vendarle spremenila in bi se regijske razlike premostile? Slovenski bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca, izražen v standardih kupne moči (PPS), je leta 2019 dosegal 89 odstotkov povprečja EU oziroma dve odstotni točki več kot v 2018. Zahodna Slovenija je dosegla 106 odstotkov povprečja, vzhodna Slovenija pa 73 odstotkov, kažejo podatki Eurostata.
Na vzhodu tudi nižje plače
Kar nekaj podatkov ponazarja razlike med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. V Vzhodni je v letu 2020 živelo 1,100.012 prebivalcev, kar predstavlja 52,5 odstotka prebivalcev Slovenije - od tega je bilo delovno aktivnih 36,8 odstotka prebivalcev oziroma 405.241 oseb, kar je pod slovenskim povprečjem, ki znaša 42,6 odstotka, in izrazito pod 48,9 odstotka, kolikor znaša delež delovno aktivnega prebivalstva v zahodni regiji. Po podatkih za leto 2019 ima v vzhodni regiji višjo ali visokošolsko izobrazbo 22 odstotkov prebivalcev, v zahodni pa 28 odstotkov. Višja izobrazbena raven je v družbi znanja ključna konkurenčna prednost in tudi ključni gospodarski vir. V vzhodni regiji je prebivalstvo v povprečju starejše, prav tako je višji indeks staranja. Povprečna mesečna bruto plača je na vzhodu nižja in je leta 2019 v povprečju znašala 1621 evrov, na zahodu pa 1764 evrov (nad slovenskim povprečjem). Seštevek prihodkov podjetij na vzhodu je za skoraj 40 odstotkov nižji od prihodka podjetij na zahodu.
MGRT: Na razlike je treba pogledati večplastno
Pri obeh kohezijskih regijah se je delež povprečja EU zvišal za odstotno točko. Slovenski BDP na prebivalca je sicer leta 2019 dosegel 23.200 evrov oziroma 27.700 PPS. Zahodna Slovenija je ustvarila 27.600 evrov oziroma 33.000 PPS, vzhodna Slovenija pa 19.100 evrov oziroma 22.900 PPS. Regionalni BDP pa je v vzhodni kohezijski regiji za kar 2,3-krat nižji od regionalnega BDP v zahodni kohezijski regiji. BDP na prebivalca na vzhodu je 18.154 evrov, na zahodu pa 24.252 evrov. Na ministrstvu za gospodarstvo (MGRT) ocenjujejo, da je na razvojne razlike treba gledati večplastno in da je vrsta kazalnikov, na podlagi katerih se merijo.
"Če porabimo kot ključni kazalnik za merjenje razvojnih razlik BDP, so relativno velike, po številnih drugih kazalnikih pa ne. Če se osredotočimo na samo gospodarsko aktivnost, je razlogov, zakaj prihaja do velikih razlik med kohezijskima regijama, več. Odvisno je od privlačnosti okolja za nove gospodarske aktivnosti, na katere vpliva vrsta dejavnikov. Eden od opaznih trendov je koncentracija delovnih mest v prestolnici in njeni okolici, ki sovpada tudi s trendom preseljevanja ljudi v večja mesta. To ni značilno zgolj za Slovenijo, pač pa je v še intenzivnejši obliki trend opazen v evropskem in svetovnem merilu. Organizacija združenih narodov ocenjuje, da bo v Evropi do leta 2050 v mestih živelo več kot 80 odstotkov ljudi (trenutno dobra polovica), v Sloveniji pa naj bi se ta delež s sedanjih 50 odstotkov dvignil na 68," odgovarjajo na MGRT.
Razlike med kohezijskimi regijami smo doslej v Sloveniji naslavljali z ukrepi evropske kohezijske politike, ki so bili v obdobju 2014-2020 usmerjeni v ustvarjanje delovnih mest, še dodajajo in zagotavljajo, da bo MGRT spodbujal regijske projekte. Kakšne bodo dejanske perspektive regij in možnosti (so)odločanja o razvojnih projektih, pa sta vprašanji, s katerima se ves čas ukvarjajo v regijah, ki v tem času med drugim preoblikujejo tudi sestavo razvojnih svetov.
Vlaganja v raziskave in razvoj na vzhodu nujna
Kako bodo torej pristopali zdaj, da bi razlike odpravljali, smo vprašali tudi na SVRK, a so odgovorili, da so le organ upravljanja, in napotili na MGRT, v sklop katerega sodi politika regionalnega razvoja. Minister Zvonko Černač, pristojen za razvoj in kohezijsko politiko EU, je sicer v eni od nedavnih razprav z združenjem občin ocenil, da razvojne razlike niso odpravljene, ker nekatera območja države niso bila ustrezno prometno povezana. To je zavrlo gospodarski razvoj, hkrati pa po njegovem sredstva, namenjena raziskavam in razvoju, niso ustrezno prenesli na izvedbo konkretnih projektov.
V koroški in podravski regiji ocenjujejo področje raziskav in razvoja kot ključno, hkrati pa jih skrbi, ali in kako bo zagotovljen denar za vsebine, ki izhajajo iz regij in jih sami prepoznavajo kot razvojne potrebe, tudi v luči tega, da mehanizma dogovora za razvoj regij poslej več ne bo. Tako Uroš Rozman, direktor Regionalne razvojne agencije (RRA) za Podravje - Maribor, kot Karmen Sonjak, direktorica RRA Koroška, opozarjata predvsem na razlike pri raziskavah in razvoju ter prikrajšanost vzhoda, saj so večino projektov na tem področju pobrali inštituti in raziskovalne ustanove v Ljubljani oziroma na zahodu. Prav manko v tem segmentu pa pomeni, da je težko narediti preboj. Vlaganje v raziskave in razvoj bo v prihodnje ključno, poudarja Rozman, saj le to prinaša dvig dodane vrednosti, s tem pa kakovostna delovna mesta, ki edino zadržijo izobražene. Po njegovem je potreben tudi miselni preskok in je treba razumeti, da vlaganja v osnovno infrastrukturo še ne prinesejo kakovosti življenja.
Vlaganje v raziskave in razvoj bo v prihodnje ključno
Kot pozitivno ocenjuje, da so večletna prizadevanja o ločenih operativnih programih za vzhod in zahod (pri čemer bo še tretji za kohezijski sklad) obrodila sadove, saj prav ta ločnica lahko omogoča večjo vsebinsko osredotočenost na regionalno specifične razvojne izzive in prilagojeno strategijo ukrepanja. Kar se mu ne zdi smiselno, pa je, da se bo razlika v sredstvih, ki jih bo za zahod zdaj manj, nadomestila iz integralnega proračuna, kot je začrtano zdaj, saj potemtakem to znova pomeni, da sprememb z vidika premoščanja razlik ne bo. Sonjakovo skrbi še, ali bodo regionalne ravni dejansko dovolj vključene in kako - ali zgolj za formo, ker jih vladna raven v pripravo vsebin po njihovi oceni ne vključuje dovolj. "Zastartali niso tako, a zdaj se vse odvija centralistično, zaprto v določene kroge, brez dodatnih pojasnil, ki jih skušamo dobiti, pri čemer organi tudi niso dobili nobene pobude za kakršnokoli sodelovanje. Skrbi me in ne vem, kam to vodi, tudi ne vem, zakaj smo delali strategijo vzhodne kohezije in ali bo dovolj upoštevana," opozarja Sonjakova.
Žagar: Treba bo doreči, kakšno Slovenijo želimo
Župan Slovenske Bistrice in predsednik razvojnega sveta vzhodne kohezijske regije Ivan Žagar po predstavitvah, ki so jih imeli glede partnerskega sporazuma, vseeno ocenjuje, da gredo stvari v pravo smer, tudi zaradi ločenih operativnih programov. Koronakriza je razgalila probleme, najbolj očitno na področju zdravstva in sociale, dodaja in ocenjuje, da tudi gospodarstvo nujno potrebuje vlaganja, pri čemer morajo biti vlaganja v raziskave in razvoj tesneje povezana z gospodarstvom. "Treba se bo končno usesti in doreči, kakšno Slovenijo želimo - ali centralizirano, potem ko so vsi trendi šli v to smer, ali vendarle bolj enakomeren razvoj cele države in tudi decentralizacijo državne uprave, tudi debirokratizacijo. Nastavki so pravi, finančni okvir je za pozdraviti, vendar pa je za premik voza naprej treba več. Le tako lahko zadržimo tudi intelektualni kapital, ki ga izgubljamo," dodaja Žagar, ki še vedno poudarja tudi nujnost ustanovitve pokrajin.
Na vzhodu tudi nižje plače
Kar nekaj podatkov ponazarja razlike med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. V Vzhodni je v letu 2020 živelo 1,100.012 prebivalcev, kar predstavlja 52,5 odstotka prebivalcev Slovenije - od tega je bilo delovno aktivnih 36,8 odstotka prebivalcev oziroma 405.241 oseb, kar je pod slovenskim povprečjem, ki znaša 42,6 odstotka, in izrazito pod 48,9 odstotka, kolikor znaša delež delovno aktivnega prebivalstva v zahodni regiji. Po podatkih za leto 2019 ima v vzhodni regiji višjo ali visokošolsko izobrazbo 22 odstotkov prebivalcev, v zahodni pa 28 odstotkov. Višja izobrazbena raven je v družbi znanja ključna konkurenčna prednost in tudi ključni gospodarski vir. V vzhodni regiji je prebivalstvo v povprečju starejše, prav tako je višji indeks staranja. Povprečna mesečna bruto plača je na vzhodu nižja in je leta 2019 v povprečju znašala 1621 evrov, na zahodu pa 1764 evrov (nad slovenskim povprečjem). Seštevek prihodkov podjetij na vzhodu je za skoraj 40 odstotkov nižji od prihodka podjetij na zahodu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
