Od marsikod slišimo, da se EU kruši in drobi. Konferenca Future Architecture gradi skupnost med družbeno kritičnimi arhitekti širom Evrope – se ta kljub političnim razpokam krepi?
V zasnovi projekta je želja ustvariti družbeno kritično skupnost. Je uspelo?
Je sprejemljivost izjave o političnosti arhitekture prinesla njeno nevtralizacijo ali gre za dejanske premike?
A razmislek še ni materializiral konkretne transformativnosti?
Ukvarjali ste se z ruševinami, kako jih sodobnost spremeni skoraj v pornografski objekt. Vztrajate, da je v ruševini, če ni le „drugi“, lahko tudi subverzivna moč. O čem govorite?
Kaj to konkretno pomeni?
Kakšen odnos se s tem vzpostavlja do preteklosti?
Kako se tu poveže omahujoč, pasiven arhitekt, kar raziskujete zdaj, in želja, da ljudje soustvarjajo prostore, v katerih bivajo?
Pa dopušča sedanji čas ta prostor za iskanje novih rešitev, za igro – zdi se, da je ta svoboda eksperimentiranja pogojena z denarjem.
Kakšen je potencial okupacij praznih vil milijarderjev v Londonu?
Evropa in evropske države se vse bolj ograjujejo. Kaj je lahko mainstream upor?
Lahko žica postane ruševina?
