Samooskrba: V Sloveniji imamo času primerne poslovne modele, ki jih je treba okrepiti

Po besedah vodje soboške območne enote kmetijsko-gozdarske zbornice Franca Režonje je Slovenija samooskrbna na področju govejega mesa, perutnine in mleka. Težava je prašičereja, pri kateri je samooskrba zgolj 40-odstotna. Pri zelenjavi se Režonja ne strinja z oceno o 35-odstotni samooskrbi, saj uradna statistika ne zajema oskrbe z domačih vrtov, ki je po njegovih besedah visoka od junija do oktobra.
Kot pravi, lahko pri povrtninah z vložki v razvoj zaprtih sistemov za pridelavo paradižnika in paprike samooskrbo hitro povečamo. "V prvi vrsti moramo pridelati nadpovprečno kakovostno domačo sadiko," pravi Režonja in dodaja, da ima Slovenija odlične pridelovalce sadik, kot je Cornus v Logarovcih. Slovenija bi lahko potencial, ki ga ima tudi z geotermalno energijo, izkoristila po vzoru Paradajza v Renkovcih in pridelavo vzpostavila na manj kakovostnih kmetijskih zemljiščih ali celo na zemljiščih, ki niso kmetijska. Odprte kmetijske površine bi morali po njegovih besedah nameniti pridelavi žita, s katero imamo težave, predvsem imamo premalo pšenice. Letno je v državi porabimo 250 tisoč ton, pridelamo pa zgolj pol toliko.

Zemlja za hrano, ne za energijo

Največjo težavo, da v Sloveniji nismo samooskrbni, Režonja vidi v odprtem in liberaliziranem evropskem trgu. "Naša država je premajhna, da bi se lahko šla to igro. Kmetijstvo majhnih držav tega ne zmore, saj nas recimo nemška in španska kmetijska politika v trenutku povozita z dampinškimi cenami." Investicije v pridelavo zelenjave v Sloveniji, ki jih je napovedalo ministrstvo za kmetijstvo, podpirajo. Kot pravi, je mogoče pričakovati, da se bo zanje odločilo veliko pridelovalcev v Sloveniji, v vsakem primeru tisti, ki se s tem že ukvarjajo. "Tisti, ki že ima trg, ga mora še povečevati, ti ljudje že imajo tudi znanje o pridelavi."

Premalo pozornosti kmetovanju kot celoti

Agrarnega ekonomista Aleša Kuharja moti, da v Sloveniji za reševanje težav vedno iščemo nove poslovne modele. "V Sloveniji imamo času primerne poslovne modele, ki jih je treba okrepiti. Imamo nekaj srednje velikih in velikih igralcev, ki imajo vzpostavljene modele partnerskega, pogodbenega pitanja, treba je graditi na tem, kar imamo. Ne vem, zakaj ne bi država spodbudila Panvite ali Mesa Kamnik h krepitvi partnerske prašičereje. V Sloveniji bi moral razvoj kmetijstva temeljiti na nekih dobro delujočih središčih, ki jih je treba spodbuditi k nadaljnjemu razvoju. Nobeno področje slovenskega kmetijstva namreč ni tako slabo, da bi ga morali graditi na novo iz nič."

Politika mora odigrati povezovalno vlogo

Če je krepitev prašičereje prioriteta slovenske politike, bi morali po mnenju Kuharja panogo najprej tehnološko posodobiti, nato pa prašičerejce povezati v grozd, kar so, pravi, naredili tudi v nekaterih drugih postsocialističnih državah, kot je Estonija, podobno delujejo tudi v Skandinaviji. "Tam so razumeli, da se morajo povezati v podoben format kot v socializmu, a na ekonomskih osnovah. Tako da recimo vsi sodelujejo z eno veliko klavnico, sicer nesmiselno razbijajo celotno pridelavo. Treba je narediti zelo velike aglomeracije rejcev, to sicer več ne bo farma Nemščak ali Jezera, kar je danes nesprejemljivo tudi z okoljskega vidika, lahko pa namesto tega dobimo v Pomurju 100 ali 200 zelo sodobnih in ekonomsko učinkovitih velikih prašičerejskih kmetij. Tu mora politika odigrati povezovalno vlogo, česar do sedaj ni zmogla."
Predsednik Slovenske zveze prašičerejcev Alojz Varga meni, da bi morala država za razvoj panoge in s tem povečanje samooskrbe ponuditi rejcem ugodne razpise s čim večjim deležem državnega sofinanciranja projektov. "Od vstopa Slovenije v EU ni novih hlevov v regiji, obstoječi pa so že potrebni rekonstrukcije in imajo zastarelo tehnologijo. Delež državnega sofinanciranja bi moral znašati 75 odstotkov, kot je to urejeno v večjih državah z razvito prašičerejo."
Varga opozarja na nujno ureditev razmer v verigi. "Sramota je, da morajo rejci v krizi kljub nizki stopnji samooskrbe polovico prašičev prodati v Avstrijo. Bistvo vsega je v ureditvi masnih bilanc, saj mesarji in trgovci preveč mešetarijo. Prav tako odkupna cena prašičev ne sme pasti pod lastno ceno."
Po sporazumu, ki so ga na lanski Agri podpisali vsi igralci v pridelavi svinjskega mesa, ki bi morali letos stopiti v shemo Izbrana kakovost, se ni nič spremenilo, pravi Varga. Dogovor je namreč predvideval, da bodo v shemo vstopili, ko bodo imeli 190 tisoč v Sloveniji skotenih živali. Lani je bilo v državi zaklanih 163 tisoč doma skotenih prašičev.

Krepiti pridelavo zelenjave

Kmetijsko ministrstvo je že napovedalo, da bo skušalo s preureditvijo programa razvoja podeželja omogočiti nove investicije v rastlinjake za pridelavo zelenjave. Kuhar tovrstno namero podpira, a dodaja: "Treba se je zavedati, da je pridelava v rastlinjakih ena najbolj zahtevnih kmetijskih panog. Ne toliko z vidika tehnologije kot na področju prodaje in trženja." Pri tem še poudarja, da je na področju solatnic samooskrba v Sloveniji samo desetodstotna. Pri tem je, kot pravi, treba najti take nosilce razvoja, ki bodo sposobni zelenjavo prodati, kar je večja težava kot sama pridelava.
Enega takih Kuhar vidi v renkovski družbi Paradajz, ki uspešno prideluje paradižnik pod blagovno znamko Lušt. Družba bo letos izvedla investicijo v gradnjo novega, 2,3 hektarja velikega rastlinjaka, s čimer bodo razširili pridelavo priljubljenega paradižnika, ki ga v Renkovcih pridelujejo na 8,4 hektarja površine. "Njih bi lahko država podprla tudi tako, da bi v Prekmurju organizirali deset profesionalnih kmetij, ki bi delovale kot partnerske kmetije Paradajza, ki je že usposobljen za logistiko zelenjave in ima vzpostavljene prodajne kanale."
Prokurist podjetja Kristjan Magdič sicer tovrstno kooperacijo podpira, a opozarja, da so lahko pri sodelovanju z manjšimi kmeti nekatere pasti. "Imeli smo recimo manjšega dobavitelja, ki ni nikoli prodal pridelka po tako dobrih cenah, kot smo mu jih mi zagotovili pod našo blagovno znamko, ker pa veliko vlagamo v promocijo in marketing, smo seveda pri tem obračunali nekaj provizije, kar ga je zmotilo. Naslednje leto je šel zato sam prodajat večjim trgovcem, rezultat tega pa je, da ga danes ni več nikjer na policah, ker tega ni znal delati." Magdič meni, da bi tovrstna vertikalna povezanost lahko delovala le, če bi se trgovci zavezali k letnim odkupom, veliki pridelovalci v sodelovanju z manjšimi kmeti pa k pridelavi določenih količin. Država bi lahko razvoj zelenjadarstva po njegovih besedah pospešila s podporo podjetjem, v katerih že imajo znanje in kompetence.

Visoke subvencije privabijo tudi špekulante

O ukrepih, o katerih se v zadnjem času veliko govori, je treba, kot pravi, dobro premisliti, da ne bodo na koncu kontraproduktivni. Visoke subvencije namreč privabijo v panogo številne špekulante iz drugih branž, ki bi investirali v rastlinjake samo zato, ker se jih da zaradi subvencij poceni dobiti, opozarja Magdič. Dodaja še, da bi lahko država sofinancirala tudi gradnjo reinjekcijskih vrtin, kar bi rešilo marsikateri problem, družbi bi omogočilo gradnjo tovrstne vrtine v Renkovcih, pospešilo pa bi tudi načrtovano širitev pridelave v Beltincih. Pri zadnji širitvi so se po besedah Magdiča odločali, ali bi hkrati začeli tudi pridelavo nove kulture, vendar so se odločili, da za zdaj pokrijejo zimsko povpraševanje po paradižniku premium razreda. "Bomo pa v prihodnosti zagotovo razmišljali tudi o pridelavi druge zelenjave."