Zmagovalcev in poražencev je na lokalnih volitvah veliko. Res veliko. Preveč, da bi jih naštevali. Še posebno zmagovalcev. Zato se posvetimo le največjemu med njimi. To so po mojem mnenju volivci. Ti so najprej premagali sami sebe. Prišli so na volišča že tretjič v enem letu. Po tem, ko smo na predsedniških volitvah doživeli rekordno nizko udeležbo, in po tem, ko je tudi na državnozborskih ta komaj presegla 50 odstotkov, je na volišča tokrat prišlo skoraj 100.000 volivcev več kot na lokalnih volitvah leta 2014. Precej več, kot jih je oktobra in novembra lani prišlo volit predsednika republike.
Presenetili so nas, vse. Kandidate, stranke, novinarje, analitike. Predvsem kandidate, ki so se morda že videli kot zmagovalci, pa so jih ti, recimo jim novi volivci – čeprav ne vemo v resnici, ali so res novi ali gre le za povratnike – peljali v … drugi krog. Ali jih celo pospremili iz županske pisarne že v prvem krogu. In tu so ti volivci zmagali še drugič. Bili so element presenečenja. Nekaj, česar ni od njih nihče več pričakoval. Če se je še v soboto zvečer zdelo, da bo vse skupaj zelo predvidljivo, pa je v nedeljo zvečer s prihajajočimi rezultati postajalo vedno bolj presenetljivo.
Nihče ni pričakoval, da bo po nekajletnem padanju volilne udeležbe ravno na lokalne volitve prišlo toliko več volivcev kot pred štirimi leti. Udeležba je bila na koncu celo višja od 50 odstotkov! Kar je, glede na tistih že kar sramotno nizkih 45 odstotkov iz leta 2014, velik premik. In je zelo blizu udeležbi iz leta 2010. Ključno vprašanje je torej, kaj je doprineslo k tako občutnemu zasuku. Je bil to le posrečeno določen datum, najbolj običajna nedelja v tudi sicer najbolj dolgočasnem mesecu leta? Ali vreme, ki ni bilo ne preveč mamljivo za odhod "na lepše" ne preveč odbijajoče za izhod iz domače hiše?
Nihče ni pričakoval, da bo po nekajletnem padanju volilne udeležbe ravno na lokalne volitve prišlo toliko več volivcev kot pred štirimi leti
