Še vedno kažejo s prstom nanj

Čez dva meseca bo

Martin Uhernik

iz Gabrske Gore na Gorjancih dopolnil 79 let. Še vedno je kar dobrega zdravja, a pri hoji si pomaga s palico, ki je, kot pravi, njegova tretja noga. Dela skoraj ne več, večino dela doma in v vinogradu so prevzeli njegov 50-letni sin Martin in vnuka, 18-letni Rok in 15-letni Matej, s katerimi živi.

Uhernik: Nisem morilec

Ko Martin Uhernik začne govoriti o kalvariji, ki jo je zaradi Luzarjevega umora, zaradi katerega je bil osem let po krivici v zaporu na Dobu, doživela cela družina, postane otožen, na trenutke celo jezen. Čeprav je tožilstvo sicer šele leta 2007 po obnovljenem postopku zaradi umora Luzarja, za katerega je bil Uhernik obsojen na deset let zapora, zoper njega umaknilo obtožnico, sam pa je od države prejel tudi odškodnino, ki sicer njemu in družini ne more nikoli povrniti prestanega trpljenja, predvsem pa krivice, nekateri še danes s prstom kažejo nanj, pravi Uhernik. "Nisem morilec, po nedolžnem sem bil zaprt, trpela je cela moja družina, žena je zaradi tega zbolela in zgodaj umrla, in upam, da bo resnica le enkrat prišla na dan. Upam, da bodo ljudje zdaj, ko bodo lahko videli film z naslovom Sramota, končno verjeli, da sem nedolžen, čeprav je to pred leti že ugotovilo sodišče. Jakob Luzar je bil moj prijatelj, veliko smo se družili in si pomagali med seboj, nikoli mu ne bi škodoval, po prihodu z Doba pa so me imeli za morilca," pravi Uhernik.

Nihče ga ni vzel v službo

Ko sta bila z ženo Ano prvič oproščena in sta prišla iz zapora, si je poiskal službo v Novolesu, nato pa so ga leta 1977 spet zaprli. Obsodili so ga na osem let zapora, Ano na dve leti, ker je zaradi pritiskov priznala. "Nato je bila na višjem sodišču oproščena, m

eni pa so dodali njeni dve leti zapora. Na Dobu nikoli nisem klonil, nikoli nisem razmišljal, da bi si vzel življenje, saj sem vedel, da sva z Ano nedolžna, in upal, da bom nekoč dokazal resnico. Nato sem šel na prestajanje zaporne kazni. Ko sem prišel iz zapora, sem želel nazaj v Nemčijo, v službo, kjer sem bil, preden so me drugič zaprli, a so mi sporočili, da sem prestar. Tudi doma nisem dobil službe, ker me nihče, mene, ki sem bil označen za morilca, ni hotel vzeti v službo. Zato sem se invalidsko upokojil. Moja otroka sta živela zelo skromno in pri drugih ljudeh, ko sva bila z Ano prvič v priporu; tedaj sta imela dvanajst in osem let. Žena je od žalosti in skrbi umrla, stara komaj 55 let. Hči Marinka je morala pri 15 letih v službo, delala je kot perica v bolnišnici v Novem mestu, da je vzdrževala družino. Tudi jaz sem na Dobu delal po cele dneve, tistih nekaj dinarjev, ki sem jih zaslužil, pa pošiljal domov. Žena si je zelo jemala k srcu, da je prvič 'priznala', da sva morila, čeprav so jo k temu prisilili preiskovalci. Otroka so ljudje ozmerjali, da sta otroka morilca. Bilo je res hudo," nam je povedal Uhernik.

Odškodnina za uničeno življenje

Ob pomoči ljubljanskega odvetnika

Jožeta Hribernika

, ki je imel poleg sedaj že pokojnega sodnika Janeza Kramariča, ki je zakonca Uhernik na prvem sojenju oprostil, nato pa ju je na ponovnem sojenju sodnik Anton Trunkelj obsodil, največ zaslug za obnovo postopka zoper Uhernika in umik obtožnice, je Uhernik leta 2008 dobil del prisojene odškodnine za krivično obsodbo in leta, preživeta v zaporu na Dobu, in sicer okoli 300 tisoč evrov odškodnine, kasneje pa še odškodnino za vsa leta, ko zaradi zapora ni mogel hoditi v službo (prej je bil redno zaposlen v gradbenem podjetju v Nemčiji). Nekaj let po prihodu iz zapora ni dobil nobene zaposlitve, ker je bil označen za morilca, potem pa se je 1. decembra 1983 invalidsko upokojil. Zato je od države terjal še 190 tisoč evrov. Izvedenec medicinske stroke Marijan Bilban je med sojenjem ugotovil, da so Martinu Uherniku leta, ki jih je po nedolžnem preživel v zaporu, uničila zdravje. V sedmih letih, kolikor jih je odslužil, si je močno obrabil hrbtenico, saj je v zaporu opravljal najtežja fizična dela, da se je prikupil paznikom in so mu omogočali proste izhode, da je bil z družino. V zaporu je zaradi krivice tudi zelo hudo duševno trpel, kar mu je pustilo trajne osebnostne spremembe, kot so socialna izolacija ter občutki praznine in brezupa. Brez te grozne izkušnje v zaporu bi bil Uhernik bistveno bolj osebnostno in telesno ohranjen. Izvedenec je tudi menil, da so težka leta v zaporu povzročila, da se je Uhernik le nekaj let po prestani krivični kazni invalidsko upokojil, saj ni bil več dobrega zdravja. Če ne bi bil zaprt, bi dočakal starostno upokojitev in bil bi veliko bolj zdrav. Zapor je Uherniku pustil trajne, nepopravljive posledice, saj je trpel tudi po prihodu iz njega, ko so ga ozmerjali z morilcem. Bil je ožigosan oziroma stigmatiziran, tako sta se počutila tudi njegova otroka, žena je mlada umrla. Zato je 2012. dobil še 155.303 evre z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odvetnik Hribernik je sicer vložil tožbo za 191.130 tisoč evrov, zahteval je tudi plačilo mesečne rente za Uhernika v višini 279 evrov, a mu je sodnica priznala le devet evrov mesečne rente.