Okoli odstotek populacije naj bi se spopadal s selektivnim mutizmom, anksiozno motnjo, zaradi katere otrok zunaj varnega domačega okolja oziroma v manj znanih socialnih situacijah ne govori, razlaga psihologinja in terapevtka Karmen Mandl. "Otrok lahko doma normalno govori, izven doma pa ne. Ko ga kdo kaj vpraša, se denimo skrije za mamo. Podobno je v vrtcu ali v šoli. Nekateri otroci ne govorijo z odraslimi, drugi ne govorijo z vrstniki, večina pa z nikomer. Posamezni otroci s selektivnim mutizmom ne gredo niti lulat, nekateri niti jejo ne pred drugimi. Otrok lahko komunicira s kimanjem in kazanjem, lahko pa tudi to ne," razlaga psihologinja, tudi mama otroka, ki je imel selektivni mutizem.

Eno je sramežljivost, drugo, da je otrok ves čas tiho

Selektivni mutizem se pri otroku običajno začne pojavljati z začetkom govora, z vstopom otroka v vrtec pa postane bolj prepoznaven. Starši so velikokrat zmedeni in presenečeni, saj otrok doma normalno govori ali je celo zelo klepetav, v vrtcu pa je povsem drugačen – otrok ne vzpostavlja očesnega stika, se drži zase, se redko druži z vrstniki, noče sodelovati in podobno. "Nekateri starši že pred obdobjem obiskovanja vrtca opazijo, da je otrok zadržan, sramežljiv. Ko je bil moj sin še majhen in smo dobili kakšen obisk, je prenehal govoriti. Mnogi starši tega, da otrok v času obiska ne govori, ne opazijo. Tudi sama nisem opazila, da je moj otrok tudi z mano prenehal govoriti, ko nas je kdo obiskal," se spominja psihologinja obdobja pred odkritjem selektivnega mutizma v svoji družini. Da ima otrok težave, je spoznala, ko otrok v vrtcu sploh z nikomer ni govoril.

Če je otrok samo sramežljiv in sprva v manj znanih socialnih situacijah ne govori, čez nekaj časa pa začne normalno funkcionirati, ne govorimo o selektivnem mutizmu. Pri selektivnem mutizmu otrok tudi čez eno uro ne bo spregovoril. "Nekateri recimo niti z babicami in dedki ne govorijo ali pa s tetami, strici. Veliko otrok s selektivnim mutizmom govori samo z mamo, z očetom in sorojenci," poudari psihologinja.

Fobija - kot strah pred pajki

Ko je sogovornica ugotovila, da ima njen sin omenjeno motnjo, ni bilo v Sloveniji nikogar, ki bi se ukvarjal s selektivnim mutizmom. Na voljo ni bilo ne literature ne strokovnjakov, zato se je povezala s strokovnjaki iz ZDA in Anglije, kasneje pa pripravila priročnik za vzgojitelje, učitelje, starše in terapevte Prekinimo tišino – kako pomagati otroku s selektivnim mutizmom. "Selektivni mutizem je fobija, ki se jo da s pravilnimi strategijami relativno hitro odpraviti," sporoča psihologinja vsem staršem, tudi tistim, ki morda doslej niso znali prepoznati težave pri otroku. Krog tišine je mogoče prekiniti, poudarja.

"Nekateri starši v družbi drugih odgovarjajo namesto otroka, ker jim je pač nerodno, da otrok ne odgovori. Tudi sama sem to počela. A tako otroku ne pomagamo. Selektivni mutizem je fobija, podobno kot je strah pred pajki. Če nekomu, ki ga je strah pajkov, vse pajke umaknemo, se nikoli ne bo znebil strahu pred njimi. Če starš namesto otroka govori, otrok ne bo odpravil tega problema, saj dobiva informacijo, da ne zmore sam. Na drugi strani pa nekateri starši silijo otroke, da naj govorijo, 'povej, pa povej …', kar je podobno, kot bi tistemu, ki se boji pajkov, pajka tiščal v roke. Tudi to ne odpravi problema, ampak ga celo okrepi."

Večina spregovori po dveh mesecih terapije

Kako se torej spopasti z motnjo? Eno od pomembnejših dejanj je, da starši ne odgovarjajo več namesto otroka, ko jih kdo od drugih kaj vpraša. Bolje je, da ga na postopen način spodbujajo, da sam spregovori z drugimi. "Tak otrok ne zmore odgovoriti na odprta vprašanja, kot je recimo 'V kateri razred hodiš?'. Če ga vprašamo 'Ali si drugi razred?', bo pokimal, saj ti otroci, kadar imajo na voljo odgovor da ali ne, pokimajo ali odkimajo. Zato je pomembno, da starši otroku vedno postavijo vprašanje na tak način, da ima otrok dve izbiri – na primer 'Ali si prvi ali si drugi razred? A boš jabolčni sok ali boš cedevito?'. Vprašanje, ki ga otroku zastavi nekdo drug, starši na primeren način postavijo otroku. Otrok bo odgovoril staršu in preko njega osebi, ki mu je postavila vprašanje. Otrok bo sprva odgovoril le staršu – ker je varna oseba- v družbi druge osebe, postopoma bo preko starša začel govoriti tudi z drugimi."

Psihologinja pri svojem delu ugotavlja, da večina otrok, če v procesu pomoči sodelujejo tudi starši in vzgojitelji ter učitelji, začne v dveh mesecih govoriti z odraslimi. Da spregovorijo tudi z otroki, traja nekoliko dlje. "Ampak najprej mora otrok spregovoriti z odraslimi. Ključen za to pa je odnos - da se otrok v njem počuti varno, sprejeto. Da nekdo ne sili v njega ali pa da ga ne kaznuje zato, ker nečesa ne pove oziroma ne odgovarja. Hkrati je pomembno, da odrasel otroku ne pusti, da ne odgovarja, ampak ga na primeren način spodbuja. Večinoma v vrtcu to težavo rešujejo tako, da gredo starši v vrtec in otroci na igralnih uricah preko staršev začnejo govoriti z vzgojiteljico."

Nekateri srednješolci še vedno komunicirajo neverbalno

Težavo je mogoče relativno hitro odpraviti, je pa dobro, da se reševanja selektivnega mutizma lotimo čim prej. "Če se zadeva vleče skozi različna obdobja, se vzorec negovorjenja utrdi in ga je težje pretrgati. Poznam tudi nekaj srednješolcev, ki še vedno ne govorijo z drugimi, ki še vedno pišejo listke in neverbalno komunicirajo. Pri starejših je selektivni mutizem nekoliko težje reševati." Zavedanje o motnji je danes že večje, kdaj prej pa se je zgodilo, da je kateri od staršev z olajšanjem ugotovil, "da ima to, kar počne moj otrok, ime". "Tudi sama sem morala 'guglati', zakaj moj otrok v vrtcu ne govori. Kljub temu da sem 15 let delala v šoli, se prej nisem srečala z nobenim takim primerom."

Kakšni pa so vzroki nastanka selektivnega mutizma? "Denimo nagnjenost k anksioznim motnjam v družini. Po navadi ima kateri od staršev ali starih staršev kakšno fobijo. Ti otroci so bolj občutljivi, na primer na mnenje drugih, spremembe in okolje, lahko imajo senzorne motnje. Pri nekaterih otrocih je vzrok za pojav velika separacijska anksioznost, ko se težko navadijo na vrtec in se veliko jočejo. Včasih je vzrok govorna motnja, ko mora otrok večkrat ponoviti kakšno besedo ali stavek, ker ga drugi ne razumejo. Potem se lahko otrok zapre vase in neha govoriti. Včasih je vzrok tudi tujejezičnost, kjer je selektivni mutizem vezan na jezik, ne na govor. Neka deklica iz Albanije je v šoli normalno govorila, ko je govorila albansko, slovensko pa niti besedice, čeprav je znala."

Sogovornica še enkrat poudari, da je pomembno selektivni mutizem odpravljati čim prej, prav tako pa je pomembno ozaveščanje staršev in strokovnih delavcev v šolah, da to vrsto anksioznosti čim prej prepoznajo in čim bolje razumejo, ker bodo lahko le tako otroku pomagali. Zelo pomembno je sodelovanje strokovnjaka, šole in staršev v procesu reševanja, saj samo ena oseba ne more odpraviti težave, niti težave ni mogoče odpraviti v pisarni terapevta. Morda le v spodbudo, selektivni mutizem poznajo tudi ljudje iz sveta in zabave, z njim so se uspešno spoprijele denimo igralke Cara Delevingne, Emma Stone in Ashley Olsen.