(#SLO30 INTERVJU) Srečo Dragoš: Najnižji temelj socialne države je kritje eksistenčnih potreb in mi tega še nismo dosegli

Socialna država smo tako po ustavi kot po govorici naših izvoljenih.

"Ampak to še ne pomeni, da tudi v resnici smo. Temeljna dolžnost socialne države je, da posameznikom, živečim v revščini, zagotovi minimalna sredstva, ki zagotavljajo življenje, vredno človekovega dostojanstva. Bistvo socialne države je zagotavljanje pravičnosti v družbi, ko imajo od bogastva zgornjih slojev korist tudi socialno najšibkejši. Ko imate redistribucijo od zgornjih slojev k spodnjim."

Do kod?

"Do tam, do koder se dogovorimo. Najnižji temelj socialne države je kritje eksistenčnih potreb in, mimogrede, mi tega še nismo dosegli. Če tisti, ki nimajo nič in koristijo denarna sredstva iz naslova socialnih pravic, s tem denarjem ne morejo pokriti osnovnih eksistenčnih potreb, potem je s socialno državo nekaj narobe. Pri nas višina najvišje socialne pomoči ne doseže praga preživetja, praga absolutne revščine."

​Nič ni črno-belo

Se da primerjati, kako socialna država smo bili pred osamosvojitvijo in kakšna smo danes? S kakšnimi vatli sploh izmeriti, da bi bili primerljivi?

"Lahko primerjamo, kakšne so bile in kakšne so danes socialne pravice, dostop do njih - to je en kriterij. Drugi kriterij je, kako so socialne storitve dostopne za vse kategorije prebivalstva - vrtci, javno zdravstvo, javno šolstvo ... Tretji kriterij je pa stopnja družbene neenakosti, torej kakšna je neenakost med zgornjimi sloji in spodnjimi; revščina je pač eden najočitnejših izrazov družbene neenakosti. Kriterij je tudi uvajanje progresivnih davčnih politik, s katerimi bi države večino denarja zbirale z obdavčenjem premoženja in kapitala, ne pa dela in porabe. Če na nekaterih področjih sploh nimate davkov - denimo nepremičnine pri nas niso obdavčene - ja, potem so to velike razlike pri financiranju državne blagajne, ki financira socialne pravice. In pri kriterijih, ki sem jih omenil, smo na slabšem - govorim o socialnem vprašanju, seveda - kot v prejšnjem sistemu."

Smo? A ni tako, da o nekdanji državi lahko sicer govorimo kot o socialni državi, o državi z manjšo družbeno neenakostjo, a večinoma je šlo za enakost v revščini?

"To je daleč od resnice. Prvo osnovno načelo vsake primerjave se glasi: Nič ni črno-belo. Poglejmo denimo delež ljudi, ki danes živijo v relativni revščini - definirana je kot življenjska raven, ki je pod tisto, ki jo ima večina prebivalstva v določeni državi, in znaša 60 odstotkov od mediane dohodka vseh gospodinjstev. Odstotek ljudi v Sloveniji, ki živijo v relativni revščini, nam od osamosvojitve naprej samo narašča.

In da ilustriram načelo, da nič ni črno-belo: poglejmo vprašanje družbenih neenakosti. Tudi v socializmu smo bili daleč od tega, da bi bili egalitarna družba. Nismo bili. Tudi v socializmu lahko merimo razdaljo, razmerje med zgornjimi in spodnjimi sloji. V Jugoslaviji ga sicer niso merili, so pa to naredile mednarodne inštitucije, kot je denimo Svetovna banka. In stopnja neenakosti v 70-ih letih prejšnjega stoletja v naši bivši socialistični državi je bila približno takšna kot v drugih razvitih kapitalističnih državah - nič manjša. Pa je bil socializem. V Jugoslaviji je takrat okoli 10 odstotkov gospodinjstev razpolagalo s približno 22 odstotki vsega bogastva v državi. Takrat je bil ta delež v ZDA samo 4 odstotke večji - zgornja desetina je imela v rokah 26 odstotkov vsega bogastva; seveda so v naslednjih desetletjih ZDA bistveno povečale neenakost."

Vzor delovanja socialnega varstva

Zakaj v zavesti toliko ljudi socializem še vedno deluje kot sinonim za večjo socialno pravičnost?

"Ker ni bilo številnih drugih problemov, za katere danes množica ljudi nima rešitve. Imamo kup anomalij na trgu dela, nikakršno dostopnost do stanovanj, brez števila nevladnih organizacij mora zbirati hrano za ljudi, ki si je ne morejo kupiti ... In ne pozabimo - celo za razvito zahodno Evropo smo bili nekoč vzor delovanja socialnega varstva. Na prvem mestu z delovanjem centrov za socialno delo, ki smo jih vzpostavili prvi od vseh socialističnih držav od 60-ih let naprej. Bil je dober, učinkovit koncept delovanja centrov za socialno delo, ki smo jih zrušili in intenzivno delamo na tem, da bi jih še bolj uničili."

Ker moramo že od začetka osamosvojitve početi čisto vse radikalno nasprotno od socializma.

"Seveda, tak je koncept osamosvojitve. Začeli smo jo z denacionalizacijo kot stoodstotno naturalizacijo, ki je bila prvi, žal ne edini odločni pospešek k naraščanju družbenih neenakosti. To je zablokiralo sodni sistem za ne vem koliko časa, še danes niso končani postopki, hkrati pa je to bila prva radikalna prerazdelitev družbenega premoženja v prid elitam."

Kdaj se je začel oblikovati že nespregledljiv sloj revnih v boju za golo preživetje - je bilo to konec osemdesetih, v začetku devetdesetih z valom odpuščanj in (pre)zgodnjih upokojevanj?

"Ne, ključne so zadeve od osamosvojitve naprej z načrtno liberalizacijo, načrtnim sesuvanjem socialne države. Začelo se je leta 2005 z dokumentom z naslovom Strategija razvoja Slovenije. Tam je bilo prvič - dokument je izdelal Umar in vse vlade so ga 'požegnale' in peljale naprej - izrecno zapisano, da je obstoječi sistem kolektivne varnosti na socialnem področju treba spremeniti v smer bolj individualne odgovornosti posameznika za preživetje in manjše vloge države. Politika velike socialne in premoženjske razlike pripiše neuspehu posameznikov. Skrb za socialno varnost pa da je treba v večji meri prenesti na nevladne organizacije - začelo se je govoriti o podjetizaciji socialnega varstva. Naslednji od treh glavnih pospeškov je sprememba zakona o socialnem varstvu v duhu prej omenjene strategije razvoja, ki se je zgodila leta 2007, torej sploh ne sredi gospodarske krize, ampak na vrhu gospodarske konjunkture. Upravičencem do socialnih pomoči se je omejil dostop do denarnih prejemkov, še korak naprej v to smer pa se je zgodil s spremembo tega zakona tri leta kasneje pod vlado Socialnih demokratov. Bili smo priče ukinitvi, krčenju pravic iz različnih naslovov, zaostritvi pogojev za pridobitev teh pravic, vse do škandaloznega izuma ministrstva za socialo, da so dediči prejemnikov socialnih pomoči dolžni vračati državi prejeto pomoč njihovih staršev ... Zakon je prinesel tudi povečan nadzor nad upravičenci - s priklopom na nekaj deset baz podatkov."

Ker so leni in nočejo delati

Da se socialna pomoč ne bi delila na "lepe oči", kot je dejal takrat socialni minister.

"Sprememba zakona se je opravičevala s tezo o goljufih in številnih zlorabah, ki se dogajajo. Toda ministrstvo ni nikoli - ne leta 2010, ne danes, ne kadarkoli vmes - objavilo nobene statistike o zlorabah, kljub številnim pozivom strokovne javnosti, da skupaj pogledamo, koliko je zlorab, in trezno presodimo, ali je treba res tako zaostriti dostopnost do socialnih pomoči. Od ministrstva nismo dobili niti enega podatka. Teza o goljufih in zlorabah je izmišljena, bila je le izgovor za legitimiranje tanjšanja socialne države. In je tudi logična. Posvojili smo politično agendo, da revnim ni le najlaže, ampak je tudi pravično vzeti njihove pravice. Ker so leni in nočejo delati. Takrat so se tudi okrepile stigme, ki so jih deležni prejemniki socialnih pomoči. Mi se vse bolj gibljemo v smer, da delovna aktivnost postane tista prevladujoča osebna značilnost, od katere so odvisne tudi socialne pravice.

Kar pa zadeva goljufije in zlorabe ... Kje je največji nadzor? Policije, sodstva, nadzornih inštitucij? Največji nadzor v vseh družbah je in bo brez izjeme - pri najrevnejših in najmanjši pri najbogatejših slojih. In če greste čisto na vrh, k tistemu enemu procentu najbogatejših - tu ne more nihče, niti sodstvo, ugotoviti razlike med goljufijo in legalnostjo finančnih transakcij. Problem goljufov je največji vedno bil in bo pri zgornjih in najmanjši pri spodnjih slojih."

Pravzaprav nam še noben politik ni nedvoumno povedal, ali je 243.000 prebivalcev Slovenije, ki živijo z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, malo ali veliko?

"Ker vsi potihem mislijo, da to ne predstavlja problema, in potem zmanjševanje revščine na lestvici političnih ukrepov rangirajo zelo nizko ali pa sploh ne. Druga polovica parlamenta pa itak na glas govori, da je glavni problem na Slovenskem prav egalitarizem, ki je socialistična mentaliteta. In to govorijo tisti, ki se hkrati sklicujejo na krščanske vrednote."