Radostno, sproščeno in veselo bi moralo biti praznovanje tridesetletnice naše države za veliko večino državljanov. Pa bo?
Kakšno državo smo si naredili? Pred dobrimi tridesetimi leti je Slovenija nastajala v nekih težkih razmerah. Ampak v osemdesetih letih je v najrazvitejši jugoslovanski federalni enoti prevladoval nepopravljiv optimizem. In to kljub negotovosti, ne le politični, pač pa tudi ekonomski. Spomnimo se samo skokovite inflacije. In to kljub vse glasnejšemu rožljanju z orožjem, ko so vojaki že šli na ulice kosovskih mest, tanki pa so se zapeljali tudi po cestah skupne prestolnice, vrelo je na hrvaških ozemljih z večinskim srbskim prebivalstvom. Preštevali smo prve smrtne žrtve.
Izložba socializma
Toda. Zadnji sovjetski voditelj in reformist Mihail Gorbačov je leta 1987 obiskal Ljubljano in za Slovenijo dejal, da je izložba socializma. Vendar je takrat socialistični sistem v Sloveniji že pokal po vseh šivih. Moto sta bila demokracija in Evropa zdaj. Slovenija je v osemdesetih letih premogla zavidanja vredno stopnjo samozavesti, družbenega angažmaja ljudi in organizacije civilne družbe. Morda se bo komu zdelo pretirano, toda meni se zdi, da je najprej bil pank. Sem bil pač v takšnih letih. Režim pod vodstvom komunistov je tedaj še zadnjič udaril z represijo: afera Četrti rajh, zapor za Vidmarja zavoljo antifašističnega bedža, prepoved nastopov Laibacha ... Vendar so bili komunisti vedno bolj v defenzivi in so morali vse bolj tolerirati na novo osvojeno svobodno polje ustvarjanja in mišljenja. V Sloveniji so izhajale nenavadno svobodomiselne publikacije, ki se niso bale cenzure, represalij, sodišč in zaplemb. Mladina, Katedra, Tribuna, Časopis za kritiko znanosti, Nova revija in še neverjetno veliko fanzinov, ki so izhajali celo po vaseh.
Liberalno začeli, pristali pa v iliberalnem
Vrhunec teh dogajanj se je iztekel leta 1988 v vojaško sojenje Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu, kratko JBTZ. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic, pred vojaškim zaporom v Ljubljani je vsak dan protestiralo na tisoče ljudi, ki se niso bali ničesar več. Civilna družba je že bila prisilila režim, da je znova dovolil praznovanje božiča. Prečrtani 133. člen kazenskega zakonika SFRJ, ki je sankcioniral svobodo mišljenja, je bil med najbolje prodajanimi bedži. Ekologi so preprečili gradnjo ogromnih hidroelektrarn z akcijo Mura, fuck off. Homoseksualci so v Ljubljani pripravili svetovni kongres. Kmetje so ustanovili prvo politično stranko, ki ni bila transmisija komunistične partije.
Razgradnja socializma je bila nezadržna. Skupni imenovalec civilnodružbenih gibanj je bila demokratizacija. Cele Jugoslavije, ne le Slovenije! Vprašanje samostojne slovenske države je prišlo na dnevni red šele kasneje. Sicer že s 57. številko Nove revije leta 1987 in s pisateljsko ustavo, toda to prej kot stranski efekt prizadevanj za demokracijo. No, s prihodom srbskega vožda Miloševića je postalo jasno, da projekt demokracije za vso Jugoslavijo ne bo uspel. In da razgradnja socializma verjetno prinaša razpad Jugoslavije. Januarja 1990 so slovenski komunisti - gotovo tudi v luči bližajočih se prvih svobodnih in demokratičnih volitev - zapustili 14. kongres zvezne partije. S tem so bila osemdeseta nepovratno za nami.
Samo da bo nacionalna država
Vsekakor je Slovenija v osemdesetih letih prejšnjega tisočletja imela neki progresivni, demokratični značaj. Ki ji ga kljub sedanji formalni demokraciji ni uspelo več nikoli ponoviti. Desetdnevna vojna, ki je sledila noči osamosvojitve, je že bila prvi odklon od osemdesetih. Še večji madež je bil zločin nad izbrisanimi. S tem se je prvič jasno pokazalo, da Sloveniji ni več važno, kakšno demokracijo bo imela, da bo le imela nacionalno državo. Naslednji je mati vseh slovenskih afer: še zmeraj nerazčiščena orožarska afera. Pa še denacionalizacija, predvsem sporno vračanje v naravi. Tu si je Cerkev omastila brke, nato pa podobno kot številni drugi tajkuni premoženje v kazinokapitalizmu pognala k vragu.
Ste se za to borili?
Slovenija je sicer vstopila v EU pa v OECD, predsedovala je OZN pa OVSE, prvega julija bo drugič predsedovala EU. Nekako je prebrodila krize, od finančne in dolžniške do begunske. Sedaj, upajmo, bo tudi zdravstveno. Toda v zadnjem letu in pol se je Slovenija še bolj odmaknila od idealov, ki so pripeljali do njene državnosti. Z vlado Janeza Janše je namreč zajahala tigra iliberalne demokracije, kar je že samo po sebi oksimoron. A smo se nad zdrsi slovenske demokracije doslej zgražali zgolj bolj mi sami doma. Zdaj pa nam je premierjevo sovražno komuniciranje največkrat na tvitih ne le z domačimi, pač pa tudi tujimi naslovniki, pa obračunavanje z neodvisnimi institucijami, tudi z STA, in žvižgači (Ivan Gale) ter sodno preganjanje intelektualcev (Rudi Rizman) nakopalo še sram pred mednarodno javnostjo.
Slovenija se zategadelj tik pred prevzemom predsedovanja v tujih uglednih medijih stalno pojavlja kot nov problem in ne del rešitve, kar je morda nekoč vendarle bila, vsaj v času približevanja EU. V nemškem tedniku Spiegel so te dni svareče napisali, da kar v Sloveniji ugotavljajo evropske misije za ugotavljanje dejstev, "ni pomirjujoče": "Politične razmere v Sloveniji so bolj zapletene, kot želi priznati levoliberalni mainstream v zahodni Evropi." Hkrati je očitno, piše tednik, da želi premier Janša državo preoblikovati v avtoritarni sistem po madžarskem vzoru: "Zaradi tega je položaj še bolj nevaren."
Ste se za to borili? Boste to praznovali?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
