(#SLO30) S prižgano pipo proti tobaku ali zakaj so v LDS imeli očitno prav

Kako ti zavidam. Tako mlada, pa tako prelomnih dogodkov polno življenje," je rada ponavljala Luise, moja ameriška prijateljica, ko sem ji v prvih letih po osamosvojitvi pripovedovala o Novi reviji in punku, simboličnem žaganju Titove štafete in aferi JBTZ, plebiscitu, osamosvojitvi in vojni, o svojih novinarskih pa tudi bolj intimnih doživetjih. Vključno s tem, kako sem na zgodovinski 7. julij 1991, ki je z brionsko deklaracijo Sloveniji prinesel premirje, v mariborski porodnišnici rodila sina. Skoraj hkrati z ženo slovenskega specialca, tako vznemirjenega, da so ga morali opomniti, da vstop v porodno sobo z orožjem ni dovoljen.

Luise sem spoznala, ko je v prvi polovici devetdesetih prišla iz Washingtona v Maribor, da bi njen mož, strokovnjak za medije, svetoval Večeru pri preobrazbi v demokratičen sredinski časopis. Začuden je ugotovil, da je časnik (s pretežnim lastništvom tedanjih in nekdanjih zaposlenih) na dobri poti in pomoči niti ne potrebuje. Luisine besede o zavidanju so mi, jasno, godile, vendar sem se njihovega resničnega pomena začela zavedati šele veliko pozneje.

Nisem bila edina, celo demosovski politik France Bučar, ki je skupaj z Jožetom Pučnikom in drugimi stal v epicentru prelomnih dogodkov in kot predsednik parlamenta oziroma takrat še tridomne skupščine 25. junija 1991 oklical samostojno, neodvisno Slovenijo, mi je v intervjuju ob deseti obletnici samostojnosti priznal, da se je pomembnosti tega doživetja zavedel šele kasneje. Na njegove besede o uspešni, posrečeni kombinaciji jurišnikov, kot sta bila Janez Janša in Igor Bavčar, brez katerih osamosvojitve zagotovo ne bi bilo, in zaviralcev, kot je bil Milan Kučan, kar je skupaj dalo optimalen rezultat, se spomnim vselej, ko se vname prepir o osamosvojitvenih zaslugah. Pa tudi na tiste o "politkomisarju" Van den Broeku, ki je predstavnikom Slovenije med brionskimi pogajanji 7. julija 1991 pel levite in tlačil novo državo, kot kasneje še kdo na zahodu, nazaj v Jugoslavijo.

​Za vsako ceno

​Ko je dal Bučar deset let po osamosvojitvi ta intervju za Večer, je bil časopis že (spet) v rokah (para)države, natančneje njenih bankirjev, s tem pa posredno politike. Tolikanj oglaševana eldeesovska zgodba o uspehu je že kazala razpoke in mnogi trezni ljudje so opozarjali, da vsem doseženim uspehom navkljub socialni in politični razvoj ne ubira pravih poti. Materialni uspeh za vsako ceno, prestiž in oblast so zavzeli primat na lestvici vrednot. Resnici na ljubo je treba reči, da je prva, najbolj grabežljiva garnitura novih kapitalistov prišla iz vrst tistih, ki so se razglašali za levico, desnica pa jo je na tistem, kar je sploh ostalo, skušala nič kaj sramežljivo posnemati. Ko danes kažeta s prstom druga na drugo, to spominja na vodenje vojne proti tobaku s prižgano pipo v ustih. Podobno kot tarnanje, kako zapacan je ugled politike, ali polaganje upanja v iskanje novih obrazov. Naj vrže kamen tista stran(ka), ki ni skušala izkoristiti svojih pet minut na oblasti predvsem zase, pospraviti, kar se da, poskrbeti predvsem za svoje. Žalostno, a resnično.

​Dve Sloveniji

​Vendar se svet vrti naprej in Slovenija, čeravno ne kot njegov popek, z njim vred. Dvajsetletnico samostojnosti smo praznovali zaznamovani s posledicami hude globalne finančne in gospodarske krize, tridesetletnico pa dočakali v senci tudi globalnega virusa, ki naj bi nam ob vseh grozotah vcepil spoznanje o nujnosti solidarnosti in sodelovanja vseh z vsemi. Ta lekcija še čaka, da jo v razmerah, ko oblast ne zmore vzpostaviti zaupanja, opozicija pa ščuva proti njej z revolucionarnim besednjakom, usvojimo.

Če se zanašamo na domače medije, se zdi, da je edino, kar v tem ozračju histerije obilno uspeva, forma mentis iz prejšnjega režima: politični nasprotnik je notranji sovražnik, vsako stališče, ki odstopa od našega, fašistoidno, nestrpnost in grobo obračunavanje z nasprotnikom pa prevladujoči modus operandi. K sreči je bil vsaj do zdaj pogled od zunaj, to vem iz prve roke, manj črn, Slovenija pa upoštevanja in spoštovanja vredna soseda. Res pa je, da se tudi naši rojaki zunaj matičnih meja, čeprav marsikdaj sami močno razdeljeni, čudijo naši sprtosti in nezmožnosti za dialog.

Naključje je hotelo, da sta se prav v teh dneh poslovila vidna predstavnika dveh povsem nasprotujočih si Slovenij, razseljene, uradno grešne, s komunizmom poražene strani, ki je morala, če je hotela preživeti, oditi in si s svojimi napori ustvariti slovenski čudež čez morje, v Argentini, ter one druge, tranzicijske, lahko rečemo kar kšeftarske, ki je izšla iz komunističnega režima in se s starimi navadami spretno prilagodila novim razmeram. Skoraj hkratni smrti dr. Marka Kremžarja, ene osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, in gradbenega mogotca Ivana Zidarja, ki se je s svojimi ribarjenjem v kalnem, deleč darove levim in desnim, uspešno izmikal roki pravice, opominjata, da stari svetovi nepovratno izginjajo. Nastajajo novi, nekateri še v nejasnih obrisih, a se ob tem bolj kot kadarkoli zdi, da se stari prepadi poglabljajo.

Namesto da bi se o bojih starih ideologij, rdečih in črnih, učili iz zgodovinskih knjig, jih moramo spet živeti. Sprta tabora ne zmoreta spregovoriti niti o svoji krivdi, kaj šele nasprotniku priznati, da je ta kdaj ravnal, četudi napačno, v dobri veri. Očitno so imeli v LDS, stranki, ki je bila najdlje na oblasti, prav, ko so že v začetku devetdesetih v neki dokument preračunljivo zapisali, "da ima spopad med liberalci (iz različni strank) in črnimi na Slovenskem največjo politično prihodnost, zlasti še potem ko bodo za silo urejeni odnosi z Jugoslavijo". Tako je vsaj zdaj prišlo na dan. No, stranka je tako rekoč mrtva, duh kulturnega boja pa živ. Po drugi strani tudi ni v tolažbo, če mladi obetavni pretendenti na prihodnost, rojeni v samostojni Sloveniji, z neskritim ponosom razlagajo, da o tem, kar je bilo pred njihovim rojstvom, nimajo pojma in da jih to niti zanima. Morda v želji, da bi ostali večni otroci, če verjamemo prastari Cicerovi modrosti, da boš, če ne veš, kaj se je zgodilo, preden si se rodil, ostal otrok za vedno. Če že državi jubilantki ne moremo, lahko tisti, ki smo bili zraven, vsaj njim pomagamo odrasti.