(#SLO30) Rojstni dan Slovenije: Po očaranosti so prišle mnoge odčaranosti

S torbo s plenicami, odejico z zajčkom in najnujnejšimi oblačilci za dojenčka sem tiste vroče junijske dni stopala proti zaklonišču v kleti bloka v mariborski Novi vasi II. Bila je pod tistim vhodom, kjer je stanovala tudi tedanja mariborska županja Magdalena Tovornik.

Kar nas je opogumljalo, pa tudi malce plašilo. Bili so nenavadni časi socialne enakosti, ko je najvišja predstavnica mesta živela v istem bloku kot romski delavci iz Kristala, ki jim je firma dala precej veliko socialno stanovanje; imeli so šest otrok. Govorilo se je sicer že takrat - s prvimi klicami ksenofobije podkrepljeno in cestne opravljivosti -, da kurijo ogenj na parketu sredi dnevne sobe.

Tista novovaška stanovanjska skupnost je bila za današnje pojme neverjetno idilična skupnost enakopravnih in različnih. Kot oživljena iz kultne kampanje Sveta Evrope izpred četrt stoletja Vsi drugačni - vsi enakopravni. Z njo so mlade Evropejce učili strpnosti, da bi ustavili rasizem, ksenofobijo. Bila sem približno v letih današnje države in jokala ob misli, da bom morda rodila v tisti zanemarjeni kleti. Rok se mi je bližal, vsaj mislila sem tako, v resnici je bilo še sedem tednov do mojega cilja. Tedaj še nisem vedela, da bo Vid prišel na svet, ko bomo že osamosvojeni. In da bo moj drugi sin generacija mlade države. Da bom njeno dozorevanje in zrelost lahko merila z njegovo. V tem merjenju kaže mnogo bolje sinu. Ne ne, nisem pristranska, delim mnenje z mnogimi rojaki, ki tridesetletnici zrelosti pač ne pripisujejo.

In ko smo ždeli v tisti kleti - ne spomnim se več, kako dolgo -, so nad nami švigali izstrelki iz kasarne proti oddajniku na Pohorju. Prav na tej nevarni koti je bil naš blok. "Pa saj civili jih ne zanimajo," mi je švigalo skozi možgane. Kaka zabloda! Stiskala sem v naročju tisto mehko torbo na pritiskače, ki se je spremenila v previjalko, in se smilila sama sebi, pa tudi svojim bližnjim in sosedom. To je moj prvi, najmočnejši spomin na desetdnevno vojno, uverturo v osamosvojitev. In očeta se spomnim, ki je tisti dan raketiranja RTV-oddajnikov šel v banko dvignit denar s hranilne knjižice in ga je zračni alarm zajel sredi mesta. V svojem slogu je odšel z nekaj mimoidočimi v Orlovo klet. Ko smo se zbrali tisti večer pri nas, je s svojimi prigodami o sodu piva, ki so ga odprli, razkadil moreče vzdušje. In tisti povprek postavljen avtobus krpan na TV-dnevniku je bil s križišča blizu našega bloka. V šoli Tabor II, na katero smo gledali z našega balkona, so bili teritorialci. Niso delovali kot kak resen vojni sestav, vsaj iz tiste moje nosečniške perspektive ne. Svetoskrunsko, vem, a intimni spomin je zmeraj neznosno subjektiven.

Svet okoli nas se je postavljal na novo po tistih zgodovinskih dnevih, ko smo zaživeli v miru in samostojni državi. Dozorevala je drugače kot dozorevamo v človeškem veku. Prvotna očaranost je prinesla mnoge odčaranosti. Prelomno je bilo, da smo kulturni novinarji - zmeraj bolj v getu in malce stran od pomembnejših opravil države - v tistih predosamosvojitvenih časih pisateljske ustave, protestnih literarnih večerov v Društvu slovenskih pisateljev v podporo četverici, nastajanja prvih političnih strank nenadoma zavzeli sprednje strani, začeli pogosteje pisati uvodnike in nekam resneje so nas začeli jemati, pa tudi pripuščati v kolektivne medijske projekte. Lahko da sem malo navijaška in idealiziram, a za ta občutek so obstajali oprijemljivi razlogi.

Pisatelj Rudi Šeligo je v zborniku Slovenci in prihodnost 1993 zapisal, da "osamosvojitev, ustanovitev lastne države, kot največji politični projekt v zgodovini Slovencev ni zrasel v območju politične misli (v imenu realnosti in možnosti uresničitve ga je celo zavračala), še manj iz programov političnih strank. Stranke, posebno tiste iz koalicije Demos, so ga s plebiscitom, parlamentarno odločitvijo in ukrepi vlade sicer izvedle, a projekt, imenovan samostojna država Slovenija, je produkt slovenske kulture. Zato bodo politika in s tem njena orodja, stranke in politike v Sloveniji še dolgo brez moralne avtoritete".

Šeligo je bil avtoriteta za oba politična pola, v vseh javnih vlogah, ki jih je imel. Ko je kritično razgaljal našo stvarnost, je govoril o "prostoru za najbolj banalne kombinacije, neskončna štrikanja, vezane poniglave kupčije, arbitrarne eklektične deale … in ta zmazek o tehnološki resnici sveta smo pozdravili kot rešiteljski pragmatizem".

Drugi književnik, ki ga - tudi na intimni ravni - najtesneje povezujem z osamosvojitvijo, državo, odnosom do domoljubja, je Zorko Simčič. Patriarh slovenske diaspore, prvi Prešernov nagrajenec med emigrantskimi literati, se je iz Argentine vrnil v Slovenijo z ženo in hčerkama maja 1994. Po več kot štirih desetletjih eksila. Čutil se je dolžnega priti nazaj, mi je povedal v intervjuju ob 20. obletnici osamosvojitve. Edini človek, ki mi je vzbudil slabo vest glede mojega (ne)domoljubja. Govoril mi je o Srbih, ki so Srbi, in Hrvatih, ki so Hrvati, ostajajo patrioti, četudi so šli skozi levičarsko mentalizacijo. Pri nas pa je patriotizem dobil slabšalni pomen. Mnogi tukaj se norčujejo iz razmišljanja o nacionalni identiteti. Zorko je prepričan, da "če kraja in korupcija nikoli nista sankcionirani, kako naj se naposled vse skupaj ne bi končalo v popolnem fiasku. Naj se samo priborimo do res pravne države, pa se bo zgodil ne samo prerod, ampak čudež." In še nekaj je poudaril: "Premalo cenimo svojo državo."