Bruto družbeni proizvod na prebivalca je bil leta 1991 pet tisoč evrov, danes pa presega 20.000 tisoč evrov. Število avtomobilov se je podvojilo, kilometri avtocest potrojili. Povprečna starost umrlih se je povečala za osem let. Napredek res ni v vseh kategorijah: brezposelnost je večja, povprečna pokojnina je v primerjavi s povprečno plačo manjša in samo sedem kilometrov več je železniških prog.
Husam Franjo Naji: Bo za naše otroke Slovenija stanje duha?
Ko se je moja generacija rojevala, je hipijevstvo še dokaj mirno čemelo na rešetu iz komunizma in socializma. TOZD-i, SOZD-i in preostali grozdi so po vzoru velike matere z vzhoda vladali delavskemu življu, našim staršem, babicam in dedkom. Mahali smo z zastavicami, ko je maršal prijadral mimo, komaj smo čakali skoraj svetih zaobljub, ki smo jih nato ponosno mrmrali v šolskih telovadnicah, s pravkar nadetimi modrimi titovkami in rdečimi ruticami. Ozirali smo se dol po Savi, kjer je bila prestolnica, čutili smo z brati še južneje od juga. Jugoslavija je bila velika dežela. Mladina in mladinci, ki smo takrat odraščali, se nismo obremenjevali s političnimi in nacionalističnimi bremeni, ki so jih prejšnje generacije bolj ali manj neuspešno poskušale pomesti pod tepih 'bratstva i jedinstva'. Naredili smo si svoj film. Mlado bitje hlepi po kulturi - in tega je bilo v stari Jugi v izobilju. Imeli smo Bijelo Dugme, Balaševića, Bajago, Azro, Ekaterino Veliko, Parni Valjak pa tudi Pankrte, Martina Krpana, Laibach in Borghesio, da ne bo kdo oporekal, da na Slovence pozabljam. Na pamet smo znali citate iz 'Ko to tamo pjeva', 'Maratoncev', 'Balkanskog špijuna', naši stripi so bili Alan Ford, Zagor in 'Veliki Blek'. Prepevali smo o vonju 'irisa i čempresa', pa nismo vedeli, kaj je to, čakali smo na svojo 'Buco kraj prve', druge ali tretje gimnazije, pa nikoli dočakali.
No, rešeta so se razmaknila, železje je padlo v zgodovino in nov veter je zavel. Pa verjetno mladi nismo bili preveč srečni, ker smo identiteto, ki je spontano še pred prelomnico gor zrasla, bili prisiljeni ad hoc razpoloviti. Takrat tega ne vidiš, veseliš se nečesa novega, ponosen si na državo, ki je mogoče nekoliko bolj tvoja, kot je bila tista prej, saj si jo delil z drugimi narodi. A kultura, ki nas je napajala, hranila, gor držala, je kar presahnila. Pa smo se v tujino ozirali, naenkrat mojstri za čezoceanske žanre, zvrsti in vplive postali. Pa seveda jugo partije, torej čage, da ne bi kdo na osovraženo organizacijo pomislil, uprizarjali. Nonstop. So pa te v nekem svojem cajtgajstu ostale; le mi smo jih razumeli. Tudi na Jadran smo še naprej hodili; nobene arbitraže, zasoljene cene in mestoma skoraj sovražen odnos domačinov nam niso prišli do živega. Verjetno vse to skupaj ni bilo nič drugega kot obliž - za naše rane, povzročene s tem lomljenjem identitet. In smo prebrodili, v novo državo odrasli. Romantike in nostalgije je bilo dokončno konec, ko smo na banko po posojilo in streznitev šli. Tu ni dileme; v razliki med socialističnim in kapitalističnim kreditom se lepo odraža razkol med našimi starši in nami, med Jugoslavijo in Slovenijo. Jugoslavija je bila za našo generacijo stanje duha; upajmo, da bo kdaj Slovenija enako za naše otroke.
Andrej Hozjan: Kaj je danes država, kaj je državotvornost, kaj patriotizem
Odnos do države sem si od prvih let v osnovni šoli – kot verjetno množica mojih vrstnikov – megleno predstavljal skozi otroški vsakdanjik: dom, vsakodnevna šola, kjer smo postali cicibani, pionirji in mladinci, pa učenje, naloge …, nato srednja šola, in še enoletni vojaški rok s "svečano prisego", kjer pa sem že kar konkretno začutil celo vrsto dolžnosti in možnih "opcij": v primeru napada na SFRJ si, kot aktivni vojak ali kot rezervist, nujno moral biti pripravljen dati tudi lastno življenje za "svobodo, bratstvo in enotnost, oblast delovnega ljudstva in Zveze komunistov, ustavno ureditev …". Zavoljo par neprijetnih izkušenj z nosilci moči/oblasti dotlej ter v JLA močno dvomim, da bi v takem primeru takrat res šel v bojne vrste. Kako pa je s tem danes? Sem še pripravljen dati lastno življenje za cilje, ki mi jih nihče ne zna natančno definirati? Nedvomno sem te cilje poznal še v letih 1990–1991, ko smo to državo in z njo naše skupno življenje gradili na novo. Aktivno sem jo pomagal izgrajevati z osebnim vodstvenim delom v eni od pomladnih strank. Tedaj smo večina še brezrezervno verjeli drug drugemu in znali upati. Kot doštudirani zgodovinar in sociolog pa sem hkrati že vedel vsaj to, da "človek obrača, Bog pa obrne", da sta torej bili slast in sla po neobrzdani oblasti med Slovenci sicer še zelo nedoločni, pa hkrati tudi že jasno opazni. Od prvih velikih preobratov v SLO-politiki, iz katere sem sam ob spoznanjih različnih človeških značajev na hitro poniknil, sem slutil, da tudi ta komaj rojena državica ne bo kar tako zlahka postala "raj na zemlji", ki se nam ga je obljubljalo. Kar je sledilo, je bila in je ena dolga, nepretrgana veriga razočaranj nad stanjem v aktualni državi, z večkratnimi svetlimi prebliski, ki so (pre)hitro potemneli. Stanje razočaranja je obveljalo do danes.
Moj odnos do sedanje države je torej nujno in povsem drugačen, kot je bil do prejšnje države. Dejstvo je, da smo se prebivalci v desetletjih življenja v socialistični lupini uspavali z občutkom popolne politične nemoči, z občutkom, da so nam postali pojmi kot država, državljanstvo, oblast in podobni samodejno odtujeni. Zato je razočaranje toliko večje. Na vprašanja tipa: kako/koliko/ali sploh ljubite lastno državo, imam takoj pripravljena protivprašanja (v Mladininem stilu, saj veste kje!) kot: kaj pa je danes lastna/moja/naša država, kaj je državotvornost, kaj patriotizem? Ne veste? Poglejte raje okrog sebe jutri, 25. junija – koliko razvitih zastav boste opazili? Je treba še kaj dodati? Še kak govor ali pa nov šolski učbenik?
