Slovenija v ekipnih športih: Znebili smo se občutka manjvrednosti

Skorajda nemogoče se zdi, da bi komu uspelo spregledati boj rokometašev za še eno v vrsti odličij na evropskih prvenstvih. In da bi septembra uspelo izostati od vseh, ki so ponosno pospremili drugega v nizu naslovov odbojkarskih evropskih podprvakov, še prej pa se pred tremi leti veselili dejstva, da je košarkarska ekipa neizpodbitno prva v Evropi. Še bi lahko nizali izjemne rezultate, ki jih športniki kljub geografski majhnosti, mimo katere preprosto ne gre, vrstijo že vse od obstoja samostojne države.
Majhnost nam je (lahko) v prid
V različnih panogah stopajo na zmagovalne odre, in ko se ob trenutkih zmagoslavja odvrti še himna, ni vrag, da se ne bi počutili ponosno. Ob porastu uspehov navzven nadvse povezanih kolektivov se zdi, da so ti šele nedavno zares stopili v ospredje. Tako ugotavlja tudi psihologinja z ljubljanske fakultete za šport dr. Tanja Kajtna, ki pojasnjuje, da je bilo v preteklosti manj poudarka na ekipnih športih, ti so bili bolj v domeni drugih jugoslovanskih držav. "Odkar smo samostojna država, se je pa tudi na tem področju začela oblikovati lastna reprezentanca in se je lahko slovenska identiteta začela graditi v vsakem od teh športov," ugotavlja in pravi, da je zdaj razvoj enakomeren. Kaže se vložek v strokovnost, to je po njenih besedah ob zgodovinskosti ključni faktor za uspehe. Izobraženi in usposobljeni trenerji, ki vzgajajo nove generacije ekip in ki hkrati ne delajo na masi, pravi sogovornica. "Če nas je dva milijona pa še malo, si neke mase ne moremo privoščiti, ampak se s tistimi, ki vstopijo v šport, dela čim bolj strokovno, v skladu s trendi učinkovitega treninga in na neki točki se seveda to mora začeti kazati v rezultatih."