Tomaž Ranc
V času koronavirusa nas obkroža marsikaj – od novic, politike do lažnih in resničnih komentatorjev, ki so zasedli socialna omrežja. Izvirni greh razmer pa je seveda zloglasni virus. Slovenija ga je očitno prijela za rogove, predvsem pa so za to, da se ne soočamo z italijanskimi prizori, zaslužni njeni ljudje. Tistim, ki spoštujejo pravila, ki so jih zarisali odgovorni, odločevalci in stroka, in tako skrbijo ne le zase, ampak tudi za druge, četudi so ukrepi videti še tako pretirani. In ti ljudje so v večini. Boljše preventiva kot kurativa je te dni modrost, ki se kaže v vsej svoji veličini.
Ne glede na manipulacije in zaslugarstvo, mestoma deljena in nato potencirana mnenja stroke, kot da ne bi bila nekaj naravnega: kdo je boljši in bolj pameten, se te dni med ljudmi kaže prava Slovenija. To je Slovenija, kjer ljudje pomagajo drug drugemu - brez velikih besed, ampak z dejanji. Po občinah in humanitarnih organizacijah so se samoorganizirali in pomagajo pomoči potrebnim pri zbiranju in deljenju hrane, vsaj najosnovnejših živil, gostinci, ki ne smejo obratovati, nesebično kuhajo tople obroke, da se ranljivi posamezniki in družine lažje prebijejo skozi okoliščine, ki jih nekateri predstavljajo kot milimeter pred vesoljnim potopom. Da, situacija je resna, vendar ne brezupna, kar dokazujeta človeška solidarnost in življenje tam, kjer politika običajno ponuja širokozobe nasmehe le ob volitvah. Dokler je Slovenija tako solidarna in dokler zdrava pamet premaguje kolektivno histerijo, lahko upamo na srečen konec. Solidarnost, upanje in energijo so v tednih koronakrize pokazali številni prostovoljci, šivilje, podjetniki, mala in velika imena. Vsi si zaslužijo pohvalo za pomoč sebi in drugim, ne puščic, kot jih je bil deležen šef Uefe Aleksander Čeferin. Včeraj ponos, danes tarča. Namigi, da je kriv za izvedbe tekem v Italiji ali da je pomagal urejati medicinsko opremo zaradi samopromocije, so absurdni in žaljivi. Z gestami je kazal preprosto le, da je Slovenec, ki mu je mar v stiski njegovega naroda, z izjavami pa, da ljudje v krizi potrebujejo tudi nekaj optimizma.
Če so bili vladni ukrepi doslej bolj kot ne socialni, kar je mnoge, ki to mešano vlado vidijo le kot zakrknjeno desničarsko, presenetilo, se bo sedaj morala odzvati s pomočjo gospodarstva s konkretnimi potezami. Veliko manjših podjetij je vpetih v širše produkcijske verige, ki so v krču, potrošnja se bo krepko zmanjšala. Lahovnikova reprezentanca - v kateri ligi narodov igra, bomo videli še letos - snuje paket, ki bi moral okrepiti likvidnost gospodarstva. Kratko- in srednjeročni projekti bodo nujni, pri čemer ima za gradbeništvo, nanj je vezano še marsikaj, Slovenija rešitev že dolgo na dlani: gradnjo večjih infrastrukturnih projektov. Takoj bo treba poenostaviti zakonodajo in zagotoviti operativnost podjetij. To je lahko začetek gradnje tretje osi (sveže ovire ji nastavlja Magnin stari znanec Rovo), dodatnega obroča okoli Ljubljane, drugega tira, železnic ... Da, potrebujemo nekakšen Marshallov plan in ne maršalovega, široko soglasje in ne nesmiselnih spotikanj. Virus še ni odšel, jesti pa bo tudi še treba.
