Na eni strani podporniki cepljenja in na drugi tisti, ki mu nasprotujejo. Razširjanje pogoja PCT in sredin protest, ki je temu sledil, je prepad med enimi in drugimi še povečal. Zakaj je prišlo do takšne polarizacije, kdo je zanjo odgovoren in kaj bi morali narediti, da bi v družbi zavladala strpnost?
Reakcija na frustracijo
"Sredini protesti so podobni lanskim novembrskim in se razlikujejo od petkovih," uvodoma pojasnjuje psiholog Bojan Musil iz mariborske filozofske fakultete. A kljub temu bi težko določili kategorijo, ki bi to skupino opredelila. "Videli smo anticepilce, tega ne gre zanikati, navijaške skupine, ki so imele svojo agendo, ter kup jeznih ljudi. Menim, da gre za družbeno in aktivistično manj aktivne ljudi, ki so se odzvali, ko so ukrepi prišli na njihov prag," razmišlja Musil. A včasih prihaja do delitev prehitro, pripomni. "Ne smemo pozabiti na mladostnike, ki so zadnji na prioritetni listi za cepljenje. To je skupina, ki je najbolj omejena, saj nimajo financ za testiranje niti ne vidijo razloga zanj, a hkrati ne morejo nikamor. Potem pa so tukaj še tisti, ki se ne smejo cepiti," opozarja psiholog.
"V družbi je prišlo do prečne polarizacije ljudi na cepilce in anticepilce. A ta polarizacija ne sovpada z drugimi družbenimi delitvami, saj lahko anticepilce najdemo med predstavniki vseh političnih opcij in izobrazbenih struktur," odgovarja Gorazd Kovačič z oddelka za sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Gre za psihološki kontekst - ljudje so naveličani ukrepov, omejitev, situacija je histerična, vlada ne zna ustrezno komunicirati, razmišlja Kovačič. "Kombinacija vsega naštetega je privedla do razvoja subkulture, ki se razvija na družbenih omrežjih. Slednja pa funkcionirajo tako, da ustvarijo informacijske mehurčke. Ljudje tako sami sebe prepričujejo in se zasipljejo s poplavo argumentov, dokazov in virov," pove sociolog. Nezadovoljstvo z delovanjem institucij, stroke in še v največji meri politikov je stanje še poglobilo. Na eni strani imamo tako boj proti sistemu PCT, ki je tesno povezan z zavračanjem cepljenja, na drugi pa promocijo cepljenja. Kdo je torej glavni krivec za polarizacijo na cepljene in necepljene? Kovačič meni, da je za to v največji meri odgovorna vlada. "Čeprav je v zadnjih dneh opaziti porast cepljenja, še vedno obstaja neka skupina ljudi, ki zavrača cepljenje in druge ukrepe, zaostrovanje sistema PCT pa razume kot izsiljevanje in potrditev njihovega zarotniškega načina razmišljanja," razpravlja sociolog. "To je reakcija na frustracijo," pojasnjuje in dodaja, da lahko pričakujemo še več nasilnih dejanj v prihodnosti. K trenutnim razmeram je po Musilovem mnenju prispevala tudi neposrečena kampanja za cepljenje in komunikacija vlade, ki pa se je v zadnjem času sicer nekoliko izboljšala. Želel bi si predvsem več govornikov iz različnih sektorjev: "Glasu ministrstva za izobraževanje, znanost in šport praktično ni bilo."
Od kod pa izhaja strah pred cepljenjem? Musil odgovarja: "Če ste popolnoma zdrav osebek v najboljših letih in spremljate potek epidemije, ugotavljate, da obstaja manjša verjetnost, da boste zboleli za covidom-19 in da je manjša verjetnost, da bo šlo za resnejši zaplet, ki bi lahko privedel do smrti. Če se ne cepite, ne morete imeti stranskih učinkov cepljenja. Če bi se cepili, bi s tem sprejeli 'tveganje', ki je sicer v primeru s hujšimi poteki covida znatno nižje, a kljub vsemu se nekateri počutijo varnejše."
Potrebujemo vlado, ki ima avtoriteto. Ta je nima.
"Epidemija je v vzponu, zato so ostri ukrepi potrebni, a za to potrebujemo vlado, ki ima avtoriteto. Ko so stvari tako nemogoče, bi bilo najbolj državotvorno to, da bi vlada odstopila, a trenutno stabilnosti ni videti niti znotraj opozicije, zato bi bila najboljša rešitev tehnična vlada do rednih volitev, a to so le moje pobožne želje," razpravlja Kovačič. "Taka vlada bi nato ukrepe še zaostrila, preživeti bi morala kak mesec ali dva protestov, a menim, da ko bi se epidemija začela ustavljati, bi večina ljudi ukrepe podprla," še razmišlja. Da strašenje, histerija in nenehno spreminjanje ukrepov privedejo do tega, da ljudje vanje nehajo verjeti in izgubijo zaupanje, se je pokazalo že lansko leto, opozarja. "Treba je razumeti, da gre za globoko družbeno krizo. V obstoječi situaciji je težko kaj narediti, najboljša možna rešitev bi bila reset politične scene," je dejal Kovačič.
A prečna polarizacija je privedla tudi do sporov znotraj družinskih, prijateljskih in delovnih okolij. Nekateri tako ugotovijo, da lahko to privede do poslabšanja osebnih odnosov, in določenih tem sploh ne odpirajo ter se raje pogovarjajo o vremenu in košarki, izpostavlja sociolog. "Če izhajamo iz razsvetljenske zaveze, da je ljudi treba izobraževati, bi morali vsaj poskusiti argumentirati. Po drugi strani je to globoko iracionalna zadeva, kjer ne gre le za vprašanje znanja, ampak tega, ali so ohranili zdravo presojo," meni.
Musil pa svetuje: "V tako razdiralnih temah je morda smiselna osnovna diplomacija, da poskušaš poiskati vezni člen. Če lahko pridemo na točko, ki nam je bila na začetku skupna, recimo to, da virus obstaja, je to neki začetek za iskanje skupne poti." "Če govoriva o odnosih, ki so nam pomembni in bi jih radi ohranili. Se je pa pri mnogih zgodilo, da so preprosto prevetrili svoje socialne mreže in določene ljudi dali na hladno vsaj za nekaj časa," sklene psiholog.
