Boris Jaušovec
Generalni pravobranilec, Estonec Priit Pikamäe, bo v sredo na Sodišču Evropske unije v Luxembourgu predstavil svoje mnenje o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški. Kot je znano, Slovenija južno sosedo toži pred omenjenim sodiščem zavoljo kršenja evropskega pravnega reda, ki je posledica njenega nepriznavanja arbitražne razsodbe o meji med državama.
Pravobranilec ima tri možnosti. Lahko se izreče, da je slovenska tožba dopustna, lahko oceni, da je zgolj delno dopustna, recimo glede izvajanja schengenskega režima na meji, ne pa nemara glede ribištva, ali pa da tožba ni dopustna. Tudi če se odloči za slednje, to ne pomeni, da arbitražna razsodba iz Haaga neha veljati. Ne gre namreč za odločanje o njeni veljavnosti, pač o odločitvi, ali nespoštovanje arbitraže načenja evropski pravni red. Arbitražna razsodba bo kot del mednarodnega prava tudi po sredi v Luksemburgu za Slovenijo še naprej veljavna, za Hrvaško pa pač ne. Zagreb namreč vztraja, da je bil arbitražni postopek s prepovedanim sodelovanjem med slovensko agentko in arbitrom nepovratno kontaminiran, čeprav so v Haagu v vmesni sodbi odločili drugače. Še nekaj. Kakorkoli že se bo Estonec v sredo odločil, to ne pomeni, da se kasneje veliki senat sodišča ne bi mogel odločiti drugače. Kar polovica je primerov, ko se je zgodilo prav to, nazadnje v tožbi Avstrije zoper Nemčijo, ko je pravobranilec menil, da prodaja nemških avtocestnih vinjet zgolj tujcem ni diskriminatorna. Veliki senat je odločil drugače.
Odločitev sodišča o dopustnosti, torej upravičenosti slovenske tožbe pa naj bi bila znana prihodnjo pomlad, morda že marca. In to kljub temu, da bo v tem polletju EU predsedovala Hrvaška. Če bo sodišče tedaj odločilo, da tožba ni dopustna, bo z njo konec. V nasprotnem primeru pa se bo šele začelo vsebinsko tehtanje primera, ki sta ga strani še ustno predstavili sodišču letos julija. Kakšno mnenje - njegova predstavitev prihaja z enomesečno zamudo - je pripravil Pikamäe, ni znano. V sredo bo prebral le izvleček, dolg morda do pet minut. Celotno mnenje naj bi bilo natisnjeno na do 60 straneh in ga bosta strani dobili takoj ali kmalu. Je pa znano, da Hrvaška na sodišče zavoljo naših domnevnih razkritij pri Komisiji za nadzor varnostno-obveščevalnih služb v Luksemburg ni pošiljala dodatnega gradiva. Vsaj za zdaj ne.
Sodni postopek v Luksemburgu bi bil neke vrste precedens, saj so primeri tožb med članicami EU redki. Sodišče se po navadi bolj ukvarja s tožbami Evropske komisije zoper članice EU.
