Spet doživljamo izbruh že napol pomladnega vremena, pa se zima še ni končala. Pustimo zdaj modrovanja o tem, kako je to slabo, kako so bile včasih zime bolj zimske in podobno. Ne moremo zanikati, da nam po "obdobju teme", ko bi lahko hodili s kurami spat in nas je pozno popoldne pri delu že lovila noč, taka obilica bleščeče dnevne svetlobe dobro dene. Kar nekako nas spravlja v dobro voljo, budi nam vero v življenje, ki se v naravi vsako leto znova obnavlja, kot nekakšno vsakoletno krščansko vstajenje od mrtvih. In če nam bo morda že čez slaba dva meseca sonce postajalo nadležno, ga sedaj sprejemamo z odprtimi rokami in z nasmehom.
Kadar me kdo vpraša, kateri čas leta mi je najbolj všeč, vedno rečem, da ga nimam. Vsak mi je po svoje pri srcu, vsak ima svoje posebnosti in čare. Ampak prav prehod iz zime v pomlad in začetek pomladi je najbrž res največji čudež narave. Morda ne ravno čudež, saj narava je življenje in življenje se rojeva, živi, se stara in se končuje ves čas. Življenje je neki neskončni proces, ki pa seveda ni tako samoumevno neskončen, saj ga lahko hitro kaj preseka in prekine. Kar nekaj slikovitih primerov imamo že iz bližnje ali bolj oddaljene preteklosti. En dovolj velik meteorit, na primer, ledena doba ali pa en izpust strupenih snovi v reko, če se nam ne da brskati tako daleč v preteklost. Tudi ljudje "znamo", lahko bi se kdo tam zunaj v vesolju kaj naučil od nas na tem področju. Najbrž to novo - ali pa staro življenje, ki se ponovno zbuja, vpliva tudi na nas, ki pozimi ne počivamo, ne mirujemo, niti navidezno ne umremo. Naš prvotni bioritem je bil precej bližje bioritmu ostale žive narave. Živeli smo na rezervah, ki smo si jih ustvarili pred zimo, pozimi se je življenje precej upočasnilo. Danes moramo pogledati precej globlje v naša življenja, da bi lahko našli nekaj sledov takratnega počasnega zimskega življenja. Danes je tudi zima čas akcije (če drugega ne, lahko spremljamo televizijske prenose smučarskih tekmovanj).
