Četrtkov pokop zunajsodno likvidiranih po drugi svetovni vojni na slovenskih tleh na mariborski Dobravi - mnogi med njimi so bili tudi nedolžni civilisti - je nekaj, kar je bilo enostavno prav. Pravično. Pika. Je civilizacijska norma. Predsednikova prizadevanja, da so mrtvi iz Barbara rova dobili grob, velja v tem vrednotnem okviru absolutno pozdraviti in podpreti. Mrtvi imajo pravico do groba, do miru, zgodovina je nekaj, pred čemer ne gre (u)bežati. Slovensko soočenje s temnim madežem povojnih likvidacij je bilo doslej neuspešno, v pomembni meri je vir frustrirajočih/samodestruktivnih razkolov in o(b)stanka naroda na fronti 45. Marsikdaj spobujeno načrtno, režirano, ker je razdeljen narod za koga tudi visok političen interes. Sprava, pomiritev ... Te poti nismo prehodili.
Včerajšnji dan je zato pomemben, a velja istočasno zelo jasno in odločno opozoriti še na nekaj. Mnogi z Dobrave, ki so bili na pogrebu ali pa le naključni sopotniki dogodka, so včeraj opozarjali na ustaške zastave, ki so vihrale ponekod tudi po Mariboru, pred slovesnostjo, ob njenem robu, po mestu, pa na napise "junaki, ne izdajalci". Ob pokopu, ki je bil dolžnost te države, niti za trenutek ne gre spustiti izpred oči zgodovinskega konteksta, po katerem mnogi od teh ljudi pač niso bili junaki, ampak izdajalci, vojaki okupatorske vojske. Tako je. Enako kot je bilo narobe/zavržno zanikati brutalno dejstvo, da je komunistični režim v Sloveniji po vojni ljudi izvensodno pobijal in metal v jame, je narobe/zavržno relativiziranje zgodovine in treniranje revizionizma, ki ga pri nekaterih na veliko, brezsramno gledamo in poslušamo te dni.
In kar je še bolj strašljivo: dostojni pokop trupel iz Barabara rova nekateri subtilno ali pa že kar brez ovinkarjenja izkoriščajo, da se zatohli duh fašizma še odločneje spušča iz steklenice. Od tam je v Evropi že (nepovratno?) ušel. Ustaške zastave, ki so ponekod visoko plapolale po Mariboru, so prav tako ilustracija časa in prostora, v katerem so se stare ideologije iz ilegale počasi, a vztrajno vrnile na oder politike, zdaj tudi že na ulice. Naš molk tukaj in zdaj o tem ima lahko enako nevarne in daljnosežne posledice kot tišina ob zločinu po drugi svetovni vojni. Pri zajezitvi tega pričakujem ravno tako odločno držo predsednika, odgovornost vseh, z Borutom Pahorjem na čelu, pa je, da nevarne stvari in procese, ki tečejo, poimenujemo s pravimi imeni.
Včerajšnji dan je zato pomemben, a velja istočasno zelo jasno in odločno opozoriti še na nekaj. Mnogi z Dobrave, ki so bili na pogrebu ali pa le naključni sopotniki dogodka, so včeraj opozarjali na ustaške zastave, ki so vihrale ponekod tudi po Mariboru, pred slovesnostjo, ob njenem robu, po mestu, pa na napise "junaki, ne izdajalci". Ob pokopu, ki je bil dolžnost te države, niti za trenutek ne gre spustiti izpred oči zgodovinskega konteksta, po katerem mnogi od teh ljudi pač niso bili junaki, ampak izdajalci, vojaki okupatorske vojske. Tako je. Enako kot je bilo narobe/zavržno zanikati brutalno dejstvo, da je komunistični režim v Sloveniji po vojni ljudi izvensodno pobijal in metal v jame, je narobe/zavržno relativiziranje zgodovine in treniranje revizionizma, ki ga pri nekaterih na veliko, brezsramno gledamo in poslušamo te dni.
In kar je še bolj strašljivo: dostojni pokop trupel iz Barabara rova nekateri subtilno ali pa že kar brez ovinkarjenja izkoriščajo, da se zatohli duh fašizma še odločneje spušča iz steklenice. Od tam je v Evropi že (nepovratno?) ušel. Ustaške zastave, ki so ponekod visoko plapolale po Mariboru, so prav tako ilustracija časa in prostora, v katerem so se stare ideologije iz ilegale počasi, a vztrajno vrnile na oder politike, zdaj tudi že na ulice. Naš molk tukaj in zdaj o tem ima lahko enako nevarne in daljnosežne posledice kot tišina ob zločinu po drugi svetovni vojni. Pri zajezitvi tega pričakujem ravno tako odločno držo predsednika, odgovornost vseh, z Borutom Pahorjem na čelu, pa je, da nevarne stvari in procese, ki tečejo, poimenujemo s pravimi imeni.
