Klara Širovnik
Del interneta, ki se skriva pod površjem, zveni zelo zlovešče. Ker med uporabniki krožijo govorice o obstoju "rdečih sob", kjer lahko naročniki neposredno spremljajo mrcvarjenja in umore ljudi, globoki splet največkrat dojemamo kot leglo vsega hudega. Dejstvo pa je, da vsaj do dela "deepweba" dostopate vsak dan. Kako prepoznati, da plavate pod površjem? Za dostop do globokih strani je treba poznati natančen spletni naslov, uporabniško ime, geslo, z običajnimi brskalniki (kot so Crome, Firefox, Bing) pa jih ne najdemo. Dober primer globočin je recimo spletno bančništvo. Ker je med globokim in površinskim spletom danes zelo težko začrtati jasno mejo, je praktično nemogoče določiti, koliko spleta je skritega. Novejše raziskave namigujejo, da je skritih kotičkov 5000-krat več kot tistih, ki jih lahko obiščemo vsi. V tako obširni globočini so temne strani le zanemarljiva kapljica. Vseeno pa burijo številne duhove ...
Obvezna "lopata" je orodje Tor
Naj vam pomagamo s prispodobo. Predstavljajte si, da je celoten splet pravzaprav zelo staro drevo. Tako drevo ima razvejane korenine. Večerov portal, na katerem trenutno berete ta članek, je eden od listov drevesa. Jasno je, da se lahko drevesnega lista dotakne vsak, prav tako kot lahko vsak dostopa do omenjene spletne strani. Nekoliko težje bi se bilo dotakniti najbolj drobcenih korenin drevesa, ki se razraščajo globoko v podzemlje. Najbolj nedosegljive korenine so temni splet. Za dostop zahtevajo posebno programsko opremo. Najbolj znana "lopata" se imenuje Tor.
Tor je brskalnik, ki uporabniku zagotavlja (vsaj približno) anonimnost. Najprej smo ga prenesli na svoj – povprečno zmogljiv – računalnik (če boste raziskovali, ga lahko najdete tukaj). "Če uporabljaš običajni brskalnik, se ob brskanju vzpostavi direktna povezava s tvojega brskalnika, recimo s Croma, na strežnik izbrane spletne strani," pojasnjuje Žiga Podgoršek z Instituta za korporativne varnostne študije. Če uporabljamo brskalnik Tor, pa se, po domače povedano, povezava (ki bi bila sicer direktna) najprej razdeli med več uporabniki. Naša spletna zahteva gre torej najprej na daljši sprehod, šele na koncu pa se oglasi tam, kamor smo jo poslali. Brskalnik obenem ves promet šifrira, vsako vozlišče (ki ga predstavlja vmesni uporabnik) pa odšifrira en nivo sporočila. Zadnje vozlišče vsebino posreduje končnemu cilju, ta pa seveda ne pozna vira zahteve. Tako nihče v celotni verigi ne pozna vira, vsebine in cilja sporočila (razen seveda pošiljatelja in prejemnika). Ko se povežemo v omrežje Tor, lahko po spletu brskamo anonimno, dostopamo pa lahko tudi do strani, ki nam z odprtega interneta niso dostopne. Take strani prepoznamo po končnici.onion.
Vedeti morate, kaj si želite
Preko brskalnika Tor bi se lahko zlahka odpravili tudi na Večerovo spletno stran. Tor torej ni namenjen zgolj brskanju po globočinah, uporabljamo ga lahko vsakodnevno, če želimo recimo zakriti svojo fizično lokacijo ali zgodovino brskanja. Kaj pa, če želimo odjadrati v temne kotičke? Naj torej v orodno vrstico napišemo "droge" ali "pištola", pred nami pa se bo čez nekaj trenutkov razkril bazar ponudnikov? Nikakor. Klasičnega brskanja Tor ne pozna. Če ne poznate točnega naslova strani, se je treba ravnati po imeniku, najbolj priljubljen je The Hidden Wiki (t.i. skrita Wikipedija). Strani so urejene po kategorijah - droge, forumi, družabna omrežja, aktivizem, knjige, pornografija, orožje ...
Spletne povezave, ki so navedene v imeniku, sicer hitro odmirajo. Zelo možno je, da spletne strani, ki smo jo med raziskovanjem obiskali mi, čez nekaj dni več ne boste našli.
Jasno je, da boste lažje kupili knjigo kot naročili umor
Po dolgotrajnem odpiranju neaktivnih povezav smo najprej obiskali nekaj tržnic s prepovedanimi substancami, opiati in zdravili. Na eno najbolj priljubljenih, imenovano Empire Market, nas je usmeril Mariborčan, ki tam naroča Vitalin. "Kako sem našel to tržnico? Niti ni bilo tako zelo enostavno. Preko Tora sem najprej šel na Hidden Wiki. Od tam sem prišel na neko izhodiščno spletno stran, ki me je vodila dalje. In še dalje. In tako naprej. Da prideš do marketa, si moraš vzeti čas in biti vztrajen," opisuje svoje prvo potovanje.
Množično obiskana tržnica z drogami je tudi Silk Road 3.0. Že samo ime pove, da sta pred njo obstajali dve tržnici z enakim imenom. Silk Road 1 in 2 so oblasti uspešno zatrle. Za gram heroina je tukaj treba odšteti med 9 in 150 dolarji. Največ produktov izvira iz Afganistana, izvažajo pa jih iz Francije, Nemčije in Velike Britanije. Kot drugje na temnem spletu se tudi na Svileni poti plačuje s kriptovalutami, cene v dolarjih pa so zapisane za lažjo predstavo. Silk Road 3.0 med uporabniki sicer ni preveč dobro ocenjena, na forumih je zapisano, da je dobava zelo nezanesljiva.
Droge v kuverto, pištolo po delih ...
In kako poslano pride do naročnika? "Znotraj EU ni nekih zaostrenih carin, zato lahko recimo droge dospejo po pošti, v čisto navadni kuverti. Ko se pošilja izven EU in gre za 'večje' predmete, kot je recimo orožje, pa jih pogosto v kaj zavijejo, jih razstavijo," pojasnjuje Toni Kastelic s Centra za računalniško preiskovanje, dodaja pa, da prav zaradi zahtevnega pošiljanja in visokega tveganja poštnina pri preprodaji orožja ni nizka. "Stroški so dragi, recimo v višini ene tretjine stroška pištole," dodaja.
