Staranje: Če stari ljudje ne sprejmejo svoje starosti, je tudi ne morejo živeti polno

Tako v Evropi kot v Sloveniji se soočamo s starajočim se prebivalstvom. Kaj pomeni kakovostno staranje, o katerem sami veliko govorite?
»Starost je življenjsko obdobje, ki se zelo razlikuje od mladosti in srednjih let, vendar ni v ničemer manj vredno in manj smiselno od njiju. Starost ima deloma tudi posebne življenjske naloge, drugačne od mladostnih, a v ničemer manj pomembne. Zato je za doživljanje vrednosti in smisla starosti pomembno, da človek svojo starost sprejme, da se sam aktivno trudi za njeno kakovost in da brez grenkobe v srcu sprejema solidarno pomoč drugih, da ohrani ali ustvari z nekom pristen medčloveški odnos. Že pesnik Simon Gregorčič je zapisal: 'Gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam.'

Nepotreben strah zaradi staranja

Kaj danes pomeni biti star in kaj pozitivnega prinaša starost?
»Biti star pomeni marsikaj. In starost ljudje že stoletja doživljajo kot nekaj, kar ni dobro. Starost je nezaželena, saj jo spremlja pešanje življenjskih moči, zlasti visoko starost tudi bolezni. Je pa dobra novica, da lahko veliko bolezni že zdravimo, blažimo. Danes večina 80-letnikov živi bolj zdravo, kot so pred nekaj desetletji živeli 50-letniki. Zato se lahko tega starostnega zorenja objektivno čedalje manj bojimo. Pozitivne v starosti so seveda izkušnje, ki si jih je človek nabral z leti. Sam imam kot človek, ki je presegel 70 let, bistveno več zavednih, nezavednih, dobrih in slabih izkušenj kot nekaj let star otrok. In dobro je, da v starosti pozitivne izkušnje osvežujemo, sicer jih sproti pozabimo. Ob dobrih izkušnjah, lastnih in tujih, se namreč najbolje razvijamo, če se jih veselimo, smo nanje ponosni in zanje hvaležni. Dejstvo, da imamo v starosti pred sabo le še manjši del življenja, nas lahko zelo motivira, da iščemo pozitivne možnosti in jih skušamo izkoristiti za lastno zorenje, saj s tem bogatimo sebe in druge, s katerimi smo v stiku. Naj se nam strah zaradi staranja ne zažre v kosti, kajti potem smo tako neprožni, da ničesar ne dobimo in drugim tudi ničesar ne moremo dati. Tako umiramo že pred smrtjo.«

Hospici v domovih za starejše?

Kako pa je pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami razvita paliativa?
»S hospicem, ki je del paliative, smo začeli med prvimi v Evropi, potem pa se stvar ni razvijala. Poljaki so z njimi začeli pred desetimi leti in jih imajo danes okoli petsto. Če bi jih glede na število prebivalcev pri nas razvijali enako, kakor so jih oni, bi jih danes imeli 30. Zdaj se kaže možnost majhnih hospicev v domovih za stare ljudi - hospicevska soba za umirajočega s svojcem ali prostovoljcem, če nima svojca; eden takih dobrih primerov je dom v Šentjurju pri Celju. Brez velikega napora bi v petih letih lahko takšno hospic sobo vpeljali v večino od skupno več kot sto domov.«
Koliko je smrt še tabu?
»Tabuizacija smrti je značilnost današnje evropsko-ameriške kulture. Vedno v zgodovini je bil del življenja tabu; prej rojstvo, porod in spolnost, ki je veljala za nekaj nedostojnega, in se o tem ni govorilo. Danes je začetek življenja povsem detabuiziran, kar je omogočilo javno skrb za nosečnice in otroke, smrt kot konec človekovega zorenja pa je postal tabu, o katerem se ne govori. Našo kulturo čaka veliko dela, da bomo smrt sprejeli kot odločilni motiv za odgovorno človeško zorenje in sožitje.«