Strategija brez prekucniških idej

Predvidoma jutri bo vlada na svoji seji sprejela strategijo razvoja lokalne samouprave do leta 2020. Z izjemo leta 2001, ko je vlada sprejela izhodišča in predloge za nadaljnji razvoj lokalne samouprave, bo Slovenija prvič po letu 1994, ko smo dobili prve občine, kot jih poznamo danes, sprejela to strategijo. Občinska združenja pa tudi strokovnjaki s tega področja ne kažejo navdušenja nad zapisanim v strategiji. Da gre za skupek želja brez konkretnih zavez in rešitev, dokument, ki ni ambiciozen, razvojno naravnan, je rdeča nit pomislekov. O strategiji in temeljnih dilemah lokalne samouprave smo se pogovarjali z vodjo službe za lokalno samoupravo

Romanom Lavtarjem

.

Kaj bi izpostavili kot temeljne poudarke strategije?

"Namen strategije je okrepitev sistema lokalne samouprave, ki je sicer dober in ne potrebuje radikalnih sprememb. Zato strategija poudarja dosedanje prednosti sistema in krepi zavedanje javnosti o pomenu lokalne samouprave za vsakodnevno življenje prebivalcev. Opredeljuje se do vseh sestavin lokalne samouprave, organov, sistema financiranja, razmerja do državne oblasti in sodelovanja prebivalcev pri odločanju na lokalni ravni. Temelji na jasni razmejitvi med sistemom državne uprave in lokalne samouprave; to je ena od točk, kjer se razhajamo z občinami, koliko in katere pristojnosti, ki jih zdaj opravlja država, bi morali prenesti na občine. Strategija vsebuje tudi akcijski načrt, s katerim so časovno opredeljene konkretne naloge in njihovi nosilci."

Kdaj potemtakem bo spremenjen način financiranja občin, ki je zadnja leta zelo pereča tema?

"Strategija v sam sistem financiranja, ki je po našem mnenju urejen, ne posega. Ljudje praviloma zamenjujejo sistem financiranja s količino denarja, ki je namenjen za lokalno samoupravo. V času, ko je delež dohodnine, ki je izvirni prihodek občin, zadostoval za pokritje povprečnine, to ni bilo nikoli sporno. Problem je nastal, ko so se zaradi gospodarske situacije znižale ravni tistih javnih prihodkov, ki so po zakonu izvirni prihodek občin in so namenjeni financiranju obveznih občinskih nalog. Kadar je teh prihodkov premalo, mora vlada del sredstev zagotoviti iz državnega proračuna. In o tem deležu potekajo vsako leto dogovori med vlado in občinskimi združenji."

Torej sta strategija lokalne samouprave in njeno financiranje po vašem ločena sistema.

"Ne, strategija le ugotavlja, da je sistem financiranja ustrezen, a da morajo zaradi nihanj, ki jih povzročijo gospodarska gibanja tako vlade kot lokalne skupnosti, imeti ves čas v mislih optimizacijo delovanja. Če zaradi manj pobrane dohodnine pade znesek povprečnine, za to še ni potrebna intervencija v sistem financiranja. Ta mora biti objektiviziran do te mere, da v vseh pogojih zagotavlja optimalno delovanje občin. V času kriz pa je treba iskati nove vire na eni strani in zmanjševati obveznosti na drugi."

A občine nenehno opozarjajo, da jim država nalaga vedno nove obveznosti, za katere pa ne zagotovi denarja.

"Strategija se odziva na ta problem. Zakonodajalec mora vsakič, ko daje občinam nove pristojnosti, razmišljati tudi o virih za njihovo izvajanje. Strategija posebej opozarja na problem deljenih pristojnosti, ko država določa standarde izvajanja javni

h služb, stroške zanje pa nosijo občine. Zato morajo biti odločitve državnih organov pri tem premišljene."

Strokovnjake je zmotilo, da so v strategiji le napotki, ideje, želje brez konkretnih predlogov rešitev.

"Nasprotno, strategija ima akcijski načrt z ukrepi, nosilci ukrepov in roki, do kdaj jih je treba uresničiti. V primerjavi z nekaterimi drugimi strategijami ta ne nagovarja le državnih organov, ampak tudi občine, ki lahko že znotraj obstoječih pravnih okvirov optimizirajo delovanje, pocenijo storitve ali zvišajo njihovo kakovost. Namen strategije ni, da bi si vlada sama določala prioritetne cilje, ampak imajo različni deležniki na tem področju deljeno odgovornost za iskanje najboljših rešitev."

Veliko strategij je ostalo mrtva črka na papirju. Zakaj naj bi bilo tokrat drugače?

"Da se to ne bi zgodilo, smo se že ob začetku lotili zadeve po načelu manj je več. Zato so strategiji očitali celo neambicioznost, vendar moram posebej opozoriti, da je strategija pripravljena za kratko časovno obdobje in je torej realno uresničljiva. Ker strategija temelji na predpostavki, da je sistem v temelju dober, v sebi ne nosi prekucniških idej, zato tudi ne bo velikih posegov v zakonodajo, saj je izboljšave mogoče doseči znotraj obstoječega pravnega okvira."

Pred leti je bila ena od idej "prisilno" združevanje občin od zgoraj navzdol. Strategija govori le še o prostovoljnem združevanju, povezovanju.

"Strategija temelji na predpostavki, da število občin samo po sebi ni problem, pač pa sta problem njihova velika raznolikost in obseg nalog, ki ga morajo opraviti. Zato bi bilo pri obstoječem številu občin nujno optimizirati njihovo delovanje tudi s tem, da se jih navzven še bolj spodbuja k medobčinskemu povezovanju, navznoter pa k racionalizaciji izvajanja javnih služb. S tem bomo dosegli boljše učinke kot z organizacijsko, finančno in kadrovsko zahtevno teritorialno spremembo. Glede na pričakovane učinke bi bila ta povsem nesorazmeren ukrep."

Medobčinskega sodelovanja na področju komunalnih storitev, redarske službe je že kar nekaj. Kje še vidite možnosti povezovanja?

"Na vseh področjih. Poglejte primer upravljanja pomurskega vodovoda. Zakaj tam delujejo trije upravljavci, vsak s svojim sistemom amortizacije in obračunavanja cen? Zadostoval bi en upravljavec, ne da bi občine izgubile pristojnost določanja načina izvajanja javne službe. Občine pa lahko optimizirajo delovanje tudi znotraj svojih meja, z združevanjem zavodov ali vsaj z organizacijo skupnih podpornih služb."

Ideja o združevanju manjših javnih zavodov je pred dvema letoma naletela na tak upor, da predlog ni prišel niti do vladne obravnave.

"Ko posegaš v ustaljen način delovanja, so ljudje vedno vznemirjeni. Zaradi spremembe šolskega okoliša je bil na primer v Dolu pri Ljubljani izveden posvetovalni referendum. Na to občutljivost je treba računati, nosilci oblasti v občinah morajo o prihodnjih spremembah svoje občane pravočasno obveščati in jih povprašati za mnenje. Po drugi strani je odgovornost tudi na vladni strani: ministrstva morajo opraviti razmislek, ali nima morda njihova področna zakonodaja vgrajenih instrumentov, ki namenoma silijo v organizacijsko razpršenost in s tem podražitev dejavnosti. Tu so še prebivalci občin. Tudi ti se morajo vprašati, ali so pri iskanju ravnovesja med občinskimi proračunskimi možnostmi in izvajanjem določenih storitev pripravljeni plačati višji standard. Kajti na koncu gre za občinska sredstva, torej njihova. Cilj strategije je tudi, da mora vsaka nadaljnja sprememba predpisov na nekem področju že upoštevati tudi razmislek, ali je mogoče z organizacijskimi ali drugimi spremembami zmanjšati stroške občin."

Od pokrajin ste vsaj do leta 2020 tudi dvignili roke?

"Zavezani smo k spoštovanju ustave, ki pravi, da ima Slovenija pokrajine. Zato strategija tlakuje pot k pokrajinam, upoštevajoč dejstvo, da ta hip o njihovem številu in sedežih ni političnega soglasja. Do takrat, ko bo to soglasje doseženo, pa potrebujemo nadomestne strukture, ki bodo krepile regionalno identiteto. Strategija išče že obstoječe institucionalne strukture, ki bi lahko opravljaje te naloge. Regionalni razvojni sveti, ki delujejo že več let in znotraj katerih so občine dobro sodelovale pri načrtovanju skladnega regionalnega razvoja, so se pokazali kot organi, ki bi lahko prevzemali od države nekatere pristojnosti, ki bi jih utemeljeno pričakovano opravljali bolje, kot jih zdaj ministrstva. Razvojnim svetom bi postopoma dodajali pristojnosti, sčasoma pa bi okrepili tudi njihovo organizacijsko strukturo. To so t. i. funkcionalne regije, ki jih sicer poznajo tudi nekatere druge evropske države, ki nimajo institucionaliziranih regij, na primer Finska, Irska in Bolgarija. Postopnost krepitve regionalnih struktur je ena od redkih vsebin, pri katerih ob z vodstvi združenj občin nismo našli skupnega jezika, saj slednja zahtevajo takojšnjo ustanovitev pokrajin."