Jasmina Cehnar
Tudi Univerzo v Mariboru so ukrepi zaradi preprečevanja širjenja novega koronavirusa postavili na glavo ali bolje rečeno, v digitalni svet. Z vrha druge največje univerze pri nas so že hitro po začetku dela na daljavo sporočili, da je bila selitev v virtualne predavalnice in kabinete nadvse uspešna. Medtem ko so imeli marsikje težave z vzpostavljanjem videokonferenc, se je njihovo izbrano orodje, Microsoft Teams, izkazalo za učinkovito, prav tako dolgo poznana, a doslej redko uporabljena e-učilnica Moodle, kamor profesorji nalagajo gradiva in kjer vodijo kvize ter prisotnost, študentje pa tja oddajajo naloge. Na UM so ponosni tudi, ker so se profesorji novi situaciji hitro prilagodili.
"Predavam škatli"
Vse to sicer ne spremeni dejstva, da profesorji v glavnem komaj čakajo, da stopijo nazaj za kateder. Eden takih je Iztok Kramberger, docent na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ki poučuje predmete s področja elektronike. Kot pojasnjuje, so zaradi slabših internetnih povezav predavanja izvedena brez slik, študentje vidijo le prosojnice in slišijo njegov glas. V izogib motečim šumom iz okolja imajo študentje večinoma tudi izklopljen mikrofon. "Način te interakcije je zame tuj, preveč izoliran. Manjka osebna nota in prava človeška interakcija. Na predavanjih poveš kakšno šalo, po odzivih vidiš, ali je študentom snov podana ustrezno, vse je zapeljano po neki človeku naravni poti. Zdaj pa predavam v škatlo pred sabo, grem le po prosojnicah, ne skrenem s poti, sem kot utirjen vlak," sogovornik nejevoljno opaža, da predvideno snov odpredava dvakrat hitreje kot v predavalnici, sprašuje pa se tudi, koliko so študentje na drugi, njemu nevidni strani resnično pri stvari.
Študentje individualno izzvani
"Tisto, kar imenujemo transfer v poučevanju, je zelo težko vzpostaviti preko digitalnega medija. Težko je sodelovati interpersonalno," se strinja tudi Andrej Naterer, sociolog s Filozofske fakultete, ki pojasnjuje, da to oviro skuša premagovati tako, da študente med predavanji večkrat individualno izzove, ko mora posameznik tudi prižgati kamero in se z njim pogovoriti iz oči v oči, da je izkušnja čim bolj celostna. Tako se tudi izognejo govorjenju eden čez drugega oziroma temu, da študentje ne bi izigravali sistema - kliknili na virtualno predavanje, v resnici pa počeli nekaj čisto drugega. Sicer je Naterer nad tehnološkimi možnostmi navdušen: "Vse super funkcionira, krasno deluje, presenetljivo preprosto je. Preko spleta izvajam od govorilnih ur do predavanj, vaj in študijskih krožkov. Res je, da je bilo prvih 14 dni, ko je bilo treba vse spraviti v digitalno obliko, nenormalno veliko dela, vendar zdaj je stvar stekla," razlaga sociolog, ki vseeno komaj čaka, da se stvari vrnejo v stare tirnice.
Stabilnost v času nestabilnosti
Janu Strmšku, podiplomskem študentu na Feriju, pa se zdi, da je digitalni način poučevanja mladim pisan na kožo. Kolegi se mu v virtualni predavalnici zdijo celo bolj komunikativni. "Študentje veliko bolj odgovarjajo, pišejo komentarje in upajo povedati svoje mnenje o vsebini predavanj. To je največja razlika," opaža. Ker je vozač, ki za pot do fakultete dnevno porabi najmanj tri ure, je nad novim načinom še toliko bolj navdušen. Čas mu ostaja za pomoč domačim in hobije, ki se jih, priznava, kdaj loti tudi vzporedno s poslušanjem predavanj. "Načeloma dobro poslušam, si delam zapiske, včasih pa zraven počnem tudi druge stvari. Imam pa občutek, da se študentje, verjetno zaradi pomanjkanja drugih aktivnosti, predavanj udeležujejo bolj kot sicer," še pravi. Slednje potrjujejo tudi profesorji, ki po večini pridno beležijo, kdo se predavanj udeležuje in kdo ne.
Študente skrbi
Čeprav vse teče odlično, pa se ji zdi, da v virtualnem svetu predavanj vendarle manjkajo osebni stik, pogovori in debate. Nekoliko več je zdaj treba tudi predelati sam. "Vsak posameznik nosi veliko več odgovornosti za svoje delo in output, ki ga da na faksu. Nekdo se lahko samo priklopi na predavanje in spi zraven, če pa hočeš kaj odnesti in sodelovati ter da se to tudi opazi, moraš vložiti kar nekaj truda," pripoveduje. Slabost je po njenem mnenju tudi precejšnja negotovost med študenti, ki so dali na čakanje organizacijo poletnega dela in počitnic, saj ne vedo, kako dolgo bo trajalo študijsko leto, kdaj bodo opravljali kolokvije in izpite ter ali se bodo vse obveze nagrmadile tik pred poletjem. Več stresa je sicer pri kolegih iz naravoslovnih in tehniških smeri, pravi sogovornica, kajti ti ne vedo, kdaj in kako bodo opravljali laboratorijske vaje. Kramberger potrdi, da je najbolj problematičen ravno ta del študijskega procesa. Kot pojasnjuje, zagato rešujejo tako, da določene vaje študentje simulirajo, za zaključne naloge, ki so vezane na delo v laboratoriju, pa je prepričan, da bodo imeli študentje po odpravi karantene še dovolj časa.
Medtem ko so raziskovalni projekti na počasnejših obratih, pa zelo trpi tudi sprotno preverjanje znanja, ki ga na Feriju v tem času ne izvajajo. V zvezi s tem še čakajo navodila nadrejenih, dodaja znani mariborski raziskovalec. Naterer, ki izhaja iz družboslovja, kjer so zakonitosti preverjanja znanja drugačne, medtem pove, da je sam preko kviza v e-učilnici že uspešno izpeljal sprotno preverjanje znanja, prav tako dva kolokvija, ki sta bila prilagojena tako, da so se morali študentje v izogib prepisovanju izkazati z razumevanjem usvojene snovi.
