To ni film o Ivici Todoriću

Oče hrvaškega režiserja

Daria Juričana

Ljudevit je začel svoje delo v Unikonzumu ob boku

Ivice Todorića

. V izhodišču filma Gazda: tranzicija/privatizacije/korporacije, ki že pred uradnim dokončanjem in premiero močno odmeva v hrvaških medijih, se sprašuje, kako sta se zgodbi dveh nekdanjih sodelavcev tako razšli, da je eden kljub večdesetletnemu delu svojo pot v Konzumu zaključil pri mesečni plači 3000 kun (približno 400 evrov), drugi pa kot lastnik Agrokora in s tem tudi Konzuma ter Mercatorja postal "gazda" hrvaškega gospodarstva, ki živi na prestižnih Kulmerovih dvorih in se prevaža s helikopterjem. Ampak "to ni film o Ivici Todoriću", pravi Juričan, temveč o mehanizmih, ki so omogočili, da je postal "gazda." In s tem tudi lekcija za vso regijo, dodaja, saj so se ti mehanizmi kopirali v Slovenijo, Bosno in Hercegovino ter Srbijo.
S svojim filmom je prekinil skorajšnji molk kritičnega poročanja hrvaških osrednjih, mainstream medijev o poslih Todorića in Agrokora, ki ima kot eden največjih oglaševalcev in lastnik distribucijske mreže Tisak velik vpliv na hrvaški medijski trg. Ker Todorić ni želel spregovoriti pred kamero, se je Juričan lotil težaškega preiskovalnega dela in v treh letih sestavil zapleteno zgodbo vzpona imperija Agrokor. Film je produciral Hrvaški center za preiskovalno novinarstvo in svobodo medijev, sofinanciral pa ga je tudi Hrvaški avdiovizualni center. Ker to ni bilo dovolj, na strani Indiegogo poteka crowdfunding akcija, s katero so že zbrali 7789 dolarjev, z delom izkupička pa bodo financirali projekcije v krajih, kjer nimajo kina, in izdajo istoimenske knjige. "Film bomo spravili v zadnjo hrvaško vas," je odločen avtor.

Kolikšen je vpliv Todorića na hrvaške medije?

"Ni težava pisati o Todoriću, ampak je problem v tem, kar pravi novinar Hrvoje Šimičević. Za hrvaške medije obstaja testno vprašanje njihove svobode: ali lahko pišete negativno o Agrokoru. Mislim, da mainstreamovski mediji še vedno ne morejo negativno intonirati teksta o tem podjetju. Dokaz za to je leto 2005, ko je časopis Jutarnji list na naslovnici objavil citat bonitetne agencije Moody's, da je Agrokor prezadolžen. Za tem jim je Agrokor za tri tedne ukinil oglase. To je bila lekcija vsem medijem, kaj se zgodi, ko si nekdo drzne negativno pisati o njem. In od takrat si več niso upali. A gre za pomembno hrvaško podjetje, ki zaposluje veliko ljudi in pokriva ogromna področja gospodarstva, kot sta trgovina in kmetijstvo. Zato je zelo pomembno, da se o tem piše in ne molči."

Institucije vam niso želele dati podatkov, Todorić je zavrnil intervju, zato ste se sami podali v triletno raziskovanje. Kako ste prišli do podatkov? Kako težko je bilo dobiti sogovornike?

"Najprej moram reči, da ne verjamem v teorije zarote. Nismo naleteli na sistemski problem, na odpor, da bi lahko rekli, da ima to kakršnokoli zvezo s Todorićem. Prej gre za nepoznavanje prakse hrvaških zakonov, saj institucije, ki bi morale sprejeti odločitev, da dobim podatke, niso želele prevzeti te odgovornosti. Obstaja dokument, ki bi moral biti v saboru od leta 1997, a ga nisem našel. Zato sem pisal ministrstvu za notranje zadeve. Odgovorili so mi, da to ni v javnem interesu in da mi ga ne dajo. Rekel sem, pa kako ni v javnem interesu, če je sabor razpravljal o njem, kot glas javnosti bi ga moral imeti. Seveda si niso premislili in mi dali dokumenta, ampak so mi odgovorili, da se lahko pritožim. Točno vedo, da je rok, da pregledajo in odgovorijo na pritožbo, 30 dni. Medtem je minilo leto in pol in vpogleda v dokument še vedno nisem dobil. Vedo, da je pritisk na institucije velik in s tem dolga čakalna vrsta. Zato preložijo odgovornost na drugo instanco in čakajo, da jim ta naloži vpogled v dokument. Tako lahko rečejo, da niso oni tega dovolili, ampak nekdo drug. Gre za žoganje z odgovornostjo. In to ni v prid državljanom, saj državni aparat spravlja v krč, javnosti pa daje slabo sporočilo. Institucije morajo opravljati svoje delo in pri tem pokazati več poguma pri odločitvah, ki so pomembne za javnost."

Česa se bojijo ljudje, da le stežka spregovorijo o tej temi?

"Vse skupaj je ena velika interesna sfera, saj so vsi po svoje povezani z Agrokorom. Ali so z njim v poslovnem odnosu ali pa je nekdo v družini zaposlen v podjetju. Agrokor zaposluje 60.000 ljudi, in če to številko pomnožite z njihovimi družinskimi člani, pridete do mreže, ki obsega pol milijona ljudi. Ljudje na primer še danes ne govorijo o tem, da Agrokor zamuja s plačili dobaviteljem, raje čakajo po šest mesecev na denar, čeprav bi ga morali po zakonu dobiti najkasneje v treh. Ker vedo, da če bodo o tem javno spregovorili, bodo dobili denar, a izgubili posel."

Bi lahko rekli, da je Todorić v bistvu "gazda" Hrvaške, premier v senci, Agrokor pa paradržava, ki ji niti državne institucije ne morejo do živega?

"Ukvarjali smo se z mehanizmi, kako nekdo postane 'gazda', in ne z rezultati tega. Raziskovali smo na primer Kulmerove dvore, rezidenco, v kateri živi Todorić z družino. V mestnem svetu so napravili posebno točko v novem predpisu samo zato, da je lahko to posestvo leta 2009 legaliziral. Potrebnih je bilo več mesecev, da se je odkrilo, za kakšno malverzacijo gre. In šele štiri leta kasneje so predpis ukinili. Vse se je izvajalo pod parolo, da želijo tuja veleposlaništva v zeleni coni pod Sljemenom odpreti svoje rezidence. Enostavno izmislili so si razlog, da so lahko 'progurali' ta zakon in je Todorić na legalen način prišel do dvorca. A če mene vprašate, ga je dobil nelegalno, saj je izkoristil svoj vpliv na župana Bandića in zagrebški mestni svet. Ko so leta 2013 v mestnem svetu dojeli, kaj so napravili in da so jim nekaj podtaknili, so zadevo ukinili. A kljub temu je Todoriću dvorec ostal in zdaj 'legalno' biva v njem. Tako je močan, da lahko spreminja zakone."

Kako se vam skozi to zgodbo in mehanizme kaže današnja Hrvaška? Kako je Todorić prišel do tolikšne moči?

"Nismo se oklepali devetdesetih, ampak smo v filmu začeli raziskovati vse od šestdesetih let, ko je bil njegov oče Ante, ki je leta 1972 končal v zaporu, direktor velikega podjetja Agrokombinat Zagreb. Zaposlenih je imel 5500 ljudi, ukvarjali pa so se s poljedelstvom, živinorejo, ribištvom, hotelirstvom, cvetličarstvom, praktično vsem. Ko se je leta 1989 začel odpirati trg in so se začela ustanavljati podjetja, saj je Ante Marković, zadnji jugoslovanski premier, začel reforme v smeri svobodnega trga, sta Todorića registrirala delniško družbo Agrokor, ki se je takrat že uspešno ukvarjala s cvetjem. Z novimi zakoni jim je uspel velik preboj in tako so poslovanje lahko začeli širiti. Ne gre za enostavno zgodbo. Ne moremo reči, da so kar prišli in začeli podkupovati. Gre za sistemsko delo, vse možne zveze so se vlekle od osemdesetih do devetdesetih, ko je oblast prevzel HDZ. Spoj politike, ambicije in manipulacije, z enim samim ciljem, da bi prišli do čim večjega posla."

Kako gledate na Todorićev argument, da je ustvaril 60.000 delovnih mest? Vidite to kot uspeh?

"Slišal sem izjemno šaljiv odgovor na to. A veste, kdo je Franjo Tahi? Bil je hrvaški fevdalec, proti kateremu so kmeti v 16. stoletju organizirali kmečke upore, ker jih je neprestano zatiral. Zadnjič je nekdo na Todorićev argument odgovoril, da je tudi Tahi ogromno zaposloval."

Pravite, da to ni film o Todoriću, ampak izobraževalni film in test resničnosti za vso regijo.

"Že na začetku smo ga naslovili Gazda: tranzicija/privatizacija/korporacije. S tem smo želeli jasno povedati, da je to več kot film o Todoriću. Ukvarjali smo se z mehanizmi in ne z njegovim osebnim življenjem, družino in bogastvom. Zanimal nas je kot politični in gospodarski akter in ne zasebno. Zanimalo nas je le to, kar je v javnem interesu. Zato to ni film o Todoriću, ampak o gazdi in tem, kako nekdo postane gazda."

Vaš film je podprl Hrvaški avdiovizualni center.

"Da, s 320.000 kunami (nekaj več kot 42.000 evrov, op. a.). Če bi delali igrani film, bi dobili desetkrat več. Vseeno moram reči, da je to bila zelo pogumna odločitev. Zaradi tega še naprej verjamem v institucije in zdi se mi, da na koncu še vedno delajo, da zaščitijo državo in javni interes pred oškodovanjem."

Ker sredstva niso bila dovolj za dokončanje filma, ste zagnali crowdfunding kampanjo na strani Indiegogo. Kako ste zadovoljni z izkupičkom in odzivom ljudi?

"Začeli smo zelo skromno in si za cilj postavili, da v dveh mesecih pokrijemo minus, ki je ostal po snemanju – nekaj manj kot 3000 evrov. Ta znesek smo zbrali že po dveh dneh in pol. In še naprej raste. Ljudje se sijajno odzivajo, ogromno je pomagala tudi zelo dobra kritika. Testno različico filma smo namreč pokazali vsem vodilnim hrvaškim novinarjem. Z vsemi smo se tudi posvetovali in jim prisluhnili, zato mislim, da bomo do oktobra, ko se pripravlja premiera, naredili film, s katerim bodo res vsi zadovoljni. Ustvarili smo ga za regijo, saj želimo, da ga vsi, tudi Slovenci, Bošnjaki in Srbi, razumejo in si ga gredo pogledat. Vidim, da Slovenija kaže velik interes, v Srbiji pa ima premier Aleksandar Vučić izjemno dobre odnose s Todorićem, zato se mi zdi, da bo tam šlo malo težje."

Pravite, da želite film spraviti v vsako hrvaško vas. Za to boste namenili presežek zbranih sredstev.

"Tako je. To je bilo zame prvo vprašanje: kaj bomo s filmom? Odločen sem, da ga bomo spravili v zadnjo hrvaško vas in ga bodo res vsi lahko videli, pa če bom sam s projektorjem in platnom potoval naokoli. Zato bo presežek zbranih sredstev šel v kinosklad, s katerim bomo financirali projekcije v krajih, kjer nimajo kina."

V Sloveniji bo velik interes tudi za več informacij o prodaji Mercatorja, ki pa se v filmu ni znašla. Kaj ste zvedeli o tem?

"Moram reči, da je Agrokor ogromno podjetje in zato smo se že na začetku odločili, da se bomo omejili na Hrvaško. Zdelo se nam je, da so mehanizmi, ki so na delu pri nas, kopirani tudi v Bosno, Srbijo in Slovenijo. In to se je tudi potrdilo, zato smo na primeru Hrvaške pokazali, kako se izvajajo tudi povsod drugod."

Pa so se potrdili veliki pritiski na slovensko politiko in banke, da se prodaja Mercatorja spelje?

"S tem se nismo ukvarjali. Ljudje nas sprašujejo, zakaj nismo preiskali prodaje Mercatorja, a za nas je bila to le ena od tem. Kar se tiče trgovine, smo se ukvarjali s Konzumom, ki je bilo prvo veliko trgovsko podjetje, v katerega je Todorić vstopil kot lastnik. Pokazali smo, kako mu je to uspelo. Bolj pomembno nam je bilo, da pokažemo genezo in mehanizme, ki so do tega privedli. Pri Mercatorju in drugih podjetjih je bil Todorić že tako velik, da mu nič ni bil več problem."

Kdaj si bomo film lahko ogledali?

"Po premieri se bo začela distribucija. Želja je, da zaokroži po vsej regiji. Oktobra smo poleg Zagreba napovedani v Splitu, Reki, Varaždinu in Čakovcu. Verjetno bo film takoj po Hrvaški prišel k vam."