Ni nam treba misliti na to, ali potrebujemo dežnik, ali bomo hodili po blatu, ali nam bo zamakalo balkon ali streho morda … Kar nekaj morebitnim težavam se izognemo. Sonce nam vliva optimizem, greje nas v tem pomladnem času, res mu ni mogoče ničesar očitati. Edina njegova pomanjkljivost je, da nam ne zna dati dežja.
Ne, nisem se naveličal sončnega vremena, moram priznati, da sem užival v toplem in suhem vremenu, sploh v tej karantenski situaciji, da sem lahko hodil na sprehode, se preganjal s kolesom po suhem makadamu in gozdnih poteh (še sreča, da živim v dovolj veliki občini) in opazoval, kako čebele oprašujejo cvetoče sadno drevje. Ja, težko bi rekel, da se lepega in prijetnega vremena nisem zavedal sleherni dan in se ga naveličal, kot na primer ... Če pijemo samo dobro vino, ne vemo več, kako je dobro, ali pa, če jemo samo prvovrsten kruh, nam sčasoma tudi ne bo več vzbujal takega užitka kot na začetku. Pri vremenu je vendarle drugače. Na to, da je sončnega vremena preveč, nas opozori nekaj drugega. Na primer, da trava, kljub toplemu vremenu in dejstvu, da je že konec aprila, skoraj ne raste. Se morda spomnite, kako visoka je bila lani ob tem času oziroma je običajno ob izteku aprila? Ste opazili, če seveda imate to možnost, da so se posušili jarki in da je marsikatera žaba letos ostala brez potomstva, ker se je žabji mrest posušil? Morda bi kaj na to temo znali povedati tudi ribiči. Prav tako, kar je povezano z mojim poklicem, poveča se število telefonskih klicev z vprašanjem, kdaj bo kaj dežja. Ali pa hodiš po gozdnih vlakah, ki so presušene in je na tleh že bolj prah kot zemlja, tla pa so rumena od cvetnega prahu.
Ko je včeraj modrino neba zamenjala sivina, mi je bilo prav všeč. In ko je padlo nekaj dežja, se mi je vse zazdelo bolj zeleno in sveže. Končno je april pokazal nekaj svojih čarov, s katerimi je letos prav nemarno skoparil. Žal je že precej zamudil. Marsikdo si bo začetek tega leta zapomnil po občutku, da se nas je Zemlja naveličala in nas začela na svoj način prepričevati, da ne spadamo sem, ker preveč kvarimo tukajšnje vzdušje s svojim rovarjenjem po planetu. Kdo bi si mislil, da se bomo svoji materi tako zamerili?!
