Slovenija je bila v preteklosti bogata z domačimi, avtohtonimi živalskimi pasmami, na kar opozarjajo tudi zapisi, med drugim se je o reji in različnih populacijah konj v svojem delu Slava vojvodine Kranjske razpisal tudi Janez Vajkard Valvasor, opozori Bojkovskijeva. Po njenih besedah se je po letu 1945 začelo domače pasme križati s tujerodnimi pasmami. Industrializacija kmetijstva, selitev večjega števila prebivalstva v mesta, opuščanje pridelave na območjih s težjimi razmerami za kmetovanje in uvedba visoko specializiranih pasem so, kot pravi vodja javne službe nalog genske banke v živinoreji, povzročili zmanjšanje populacije avtohtonih na lokalno okolje prilagojenih pasem. Škoda je bila s tem seveda narejena, saj je danes po mnenju sogovornice na globalni in evropski ravni v sodobno živinorejo vključenih vedno manj avtohtonih pasem, nekaj pa smo jih nepovratno izgubili. Med njimi tudi marijadvorsko govedo - pasmo, ki smo jo na območju današnje Slovenije redili pred dobrimi 60 leti.
V Sloveniji 14 avtohtonih pasem
Po besedah Bojkovskijeve imamo v Sloveniji dvanajst pasem, ki jih uporabljamo za kmetijstvo in prehrano, dve pasmi pa je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) kot avtohtoni priznalo nedavno: oplemenjeno jezersko-solčavsko ovco in bosanskega planinskega konja. Poleg teh so na seznamu belokranjska pramenka, bovška ovca, istrska pramenka, drežniška koza, krškopoljski prašič, kranjska čebela, posavski konj, lipicanski konj, slovenski hladnokrvni konj, štajerska kokoš in cikasto govedo. Večina sodi med ogrožene in ranljive pasme. Pri tem je treba omeniti še psa kraškega ovčarja oziroma kraševca, katerega populacija pa glede na merila ogroženosti spada že v kritično stopnjo ogroženosti. Za severovzhodno Slovenijo so značilne predvsem štajerska kokoš, slovenski hladnokrvni konj in splošno razširjena krajnska čebela. Ohranjanje slovenskih avtohtonih pasem domačih živali je nacionalnega pomena in v skladu s konvencijo o biološki raznovrstnosti, programom razvoja podeželja slovenskega kmetijstva in dolgoročnim programom varstva biotske raznovrstnosti v slovenski živinoreji, opozori Danijela Bojkovski. Z delom na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji se od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja ukvarja raziskovalna skupina na oddelku za zootehniko ljubljanske biotehniške fakultete, leta 2010 ji je MKGP podelilo koncesijo za opravljanje javne službe nalog genske banke v živinoreji; vodi jo Danijela Bojkovski. Kot pravi, so avtohtone pasme tudi naložba za prihodnost, saj nosijo neprecenljiv genski zapis predvsem za lastnosti, ki jih povezujemo z odpornostjo in prilagojenostjo na specifična okolja, in te bodo v času klimatskih sprememb, s katerimi se soočamo, še kako pomembne. "Podobno velja za izgubo tradicionalnih načinov reje ter s tem povezanih znanj in veščin, vključno z načini predelave v tradicionalne kmetijske proizvode in živila. S svojo pestrostjo in kakovostjo izdelkov imajo pomembno mesto v kulinariki in turizmu in pripomorejo k celostni podobi slovenske kulturne identitete," je prepričana sogovornica.
Kmetije, ki rešujejo tradicijo
Pomemben način ohranjanja avtohtonih pasem domačih živali v živem javna služba izvaja skozi ustanovitev ark mreže, ki povezuje kmetije s statusom ark. Ark v prevodu pomeni barka. Po vzoru Noetove barke, ki jo v številnih drugih jezikih imenujejo arka, na katero je po bibličnem izročilu naložil sebe, svojo družino in vse zemeljske živali, da bi jih rešil pred vesoljnim potopom, je izraz mednarodno uveljavljen pri ohranjanju in spodbujanju reje avtohtonih pasem v okolju, v katerem so nastale. Kot pojasni sogovornica, so ark kmetije v osnovi namenjene vzreji plemenskih živali, za pridobitev ark statusa morajo rediti vsaj po eno pasmo iz več različnih skupin domačih živali, ki morajo biti vključene v rejski program ali pa morajo izvirati iz kontroliranih rej iz izvornega okolja posamezne pasme. Status kmetijam po besedah Danijele Bojkovski podeli javna služba po predhodnem ogledu. "Zaželeno je trženje živalskih izdelkov, usmeritev v ekološko kmetovanje in sočasno ohranjanje avtohtonih rastlinskih sort," pojasni sogovornica in še doda, da imamo v Sloveniji 14 ark kmetij in osem ark središč.
Privoščite si tradicijo v digitalni obliki
