Darka Zvonar Predan
Vlada Bidovec, z ilegalnim imenom Morana, je bila Mariborčanka, ki je del svojega srca pustila v Trstu, kamor jo je ponesel vrtinec zgodovine. Zdaj se je to srce, nedolgo za tem, ko je dopolnila 98 let, izmučeno od številnih preizkušenj, ustavilo, v Moranini domači hiši na desnem bregu Drave pa so ostali skrbno zapisani spomini. "Vedno znova se vračam v Trst, tam sem občutila bolečino in veliko trpljenja, imela pa sem tudi veliko zadoščenja," mi je pred leti, ob prvem pogovoru za "njen" Večer, pripovedovala ta živa priča zgodovine, ki je 1. maja 1945, na prvi dan osvobojenega Trsta, spregovorila množici z balkona mestne hiše na tržaškem Velikem trgu (Piazza Unita). V slovenščini, kot prva in edina Slovenka; pred njo in za njo s tega balkona v slovenskem jeziku ni govoril nihče.
Pot, ki je temnolaso mladenko vodila na tržaški balkon, je bila vse prej kot zložna. Začela se je v Mariboru, kjer je Vlada, rojena Šebek, obiskovala znamenito predvojno klasično gimnazijo; njeni profesorji so, kakor je rada rekla, negovali pokončnost in vztrajnost kot človeški vrlini. Po maturi je v Ljubljani vpisala pravo, a so jo leta 1942, absolventko, izključili, ker se ni hotela vpisati v GUF, organizacijo, v kateri se je zbirala univerzitetna fašistična mladina. Odšla je v Trst k stricu, maminemu bratu Antonu Piščancu, župniku na Katinari, zavednemu Slovencu, ki je pod fašizmom na skrivaj poučeval slovenske otroke. Od tam je krenila najprej v partizane v Brkine, a so jo kmalu poslali nazaj v Trst, da bi tam vodila mladinsko odporniško organizacijo. Postala je, tako kot, denimo, Boris Pahor in Žarko Petan, del tržaške ilegale. Živela je v nenehni nevarnosti, iskali so jo fašisti, Nemci, domobranci. Večkrat so jo ujeli, a je ušla. Nekega dne so jo v čakanju na kurirko sredi Trsta znova ujeli, jo zaprli v samico in jo po mučenju, med katerim ni ničesar in nikogar izdala, končno izpustili v zameno za izročitev ujetega esesovskega generala. Bil je zadnji april, prvega maja pa je temnolasa mladenka iz Maribora že stala na balkonu županske palače in zrla na množico, ki je napolnila najlepši tržaški trg. Najavili so jo kot govornico v imenu Osvobodilne fronte, njen govor, prežet z močnimi čustvi, je ostal v spominu Tržačanov vse do danes.
Po vojni je Vlada Bidovec - Morana, ki je sodelovala pri predaji oblasti med vojaško upravo in civilnim osvobodilnim svetom, ostala v Trstu. Vodstvo OF jo je napotilo k Primorskemu dnevniku, tam je bila urednica notranjepolitične in kulturne strani, na noge je postavljala tudi Slovensko prosvetno zvezo. Poročila se je s Stanetom Bidovcem, bratom heroja Ferda Bidovca, ki so ga na prvem tržaškem procesu leta 1930 obsodili na smrt in čigar ime je vklesano na spomeniku na bazoviški gmajni. Rodili so se jima štirje otroci. Ko je leta 1948 resolucija Informbiroja tragično posegla v slovensko manjšino na Tržaškem in jo razklala na titovce, ki so bili za Jugoslavijo, in vidalijevce (za Stalina), je njen mož, predvojni komunist, ki se je vrnil iz Dachaua, ostal zvest Vidaliju, Morana pa možu. Cena ni bila majhna. Ostala je brez službe in se leta 1956, ko Bidovčevi v Trstu niso imeli več od česa živeti, z otroki vrnila k materi v Maribor. Mož v Trstu je težko živel, Vlada z otroki v Mariboru pa še težje. Čeprav ji je bil tržaški konzul, njen tovariš iz vojne, obljubil, da se ji ne bo v Sloveniji nič zgodilo, ni mogla uiti zasliševanju Udbe, in ko je na Vekšu diplomirala, dolgo ni mogla dobiti dela. Končno je našla službo kot urednica tovarniškega časopisa v Metalni in ob delu vpisala študij novinarstva na ljubljanski FSPN. Toda brez sporov z vodstvom oziroma partijo zaradi njenih člankov, v katerih je bila na strani delavcev, ni šlo. Celo ob službo je skoraj bila. Iz Metalne je odšla v Jeklotehno. Tam je v začetku osemdesetih, tik pred odhodom v pokoj, od Zveze jugoslovanskih novinarjev dobila celo odlikovanje za najboljši jugoslovanski tovarniški časopis. Bila ga je vesela, toda v največje zadoščenje ji je vse do smrti bilo, da so jo delavci cenili kot pokončno urednico, ki je ni bilo strah niti direktorjev niti partijskih funkcionarjev.
