Med njimi je tudi precej Slovencev. Za nogometni klub Fenerbahče iz Carigrada igra reprezentant Miha Zajc, pred dvema sezonama sta za Fenerbahče igrala odbojkarja Alen Pajenk in Alen Šket - slednji je pozneje leto dni igral še za Halkbank iz Ankare -, Turčijo si je za svoj drugi dom pred dvema letoma izbral judoist Mihael Žgank, ki je 2017 je v Budimpešti v kategoriji do 90 kg postal svetovni podprvak, sedaj pa kot Mikhail Özerler tekmuje pod turško zastavo, že vrsto let v Turčiji kot trener deluje mariborski šahovski velemojster Georg Mohr in še bi našli koga, ki ga je športna pot zanesla v to veliko deželo.
Z letališča do hotela po polžje
Sreča, da obiščem Turčijo, natančneje Carigrad, se je dvakrat nasmehnila tudi meni. Prvič sem v to mesto potoval leta 1995, ko sem kot sodelavec Večera spremljal odbojkarje Belle Viole Maribor na tekmo osmine finala evropskega pokala Cev proti tamkajšnjemu Netasu. Velemesto, ki je takrat štelo nekaj več kot dvanajst milijonov prebivalcev, leži na dveh celinah - v Evropi in Aziji -, ki ju povezuje Bosporska ožina s Črnim morjem na severu in Marmarskim morjem na jugu -, me je močno prevzelo in v nekaj dnevih, ki sem jih skupaj z mariborskimi odbojkarji preživel v Carigradu, sem si lahko vsaj bežno ogledal nekaj tamkajšnjih kulturnozgodovinskih znamenitosti. Na drugo priložnost, da potujem v Carigrad, sem čakal kar 25 let. Pred kratkim sem se, spet kot sodelavec Večera, v Carigrad odpravil z odbojkaricami Nove KBM Branika Maribor, ko so tam igrale tekmo lige prvakinj proti ekipi VakifBank. Če je polet z letalom z Brnika do Carigrada leta 1995 trajal približno tri ure, je bilo tokrat do novega letališča, imenovanega Istanbul Airport, ki so ga odprli aprila lani, le dobri dve uri. Kako veliko je letališče in kako daleč od mesta je, pove podatek, da je letalo po dotiku s pristajalno stezo potrebovalo skoraj dvajset minut, da se je ustavilo pred letališko zgradbo, nato pa smo se do azijskega dela Carigrada do naše končne postojanke, Volley hotela, z avtobusom skozi prometni kaos po polžje prebijali več kot eno uro.
Babilon kultur