Vnovičen javni razpis je bil objavljen na isti dan, ko se je v stavbi parlamenta v preddverju državnega sveta otvorila razstava o bodeči žici, stražnih stolpih, minskih poljih in mejnih kamnih okupatorja v Sloveniji pred več kot 75 leti, ki so jo pripravili raziskovalci z oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete in Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU ob sodelovanju javne agencije za raziskovalno dejavnost in Muzeja novejše zgodovine. Razpis urada za oskrbo in integracijo migrantov, ki ga vodi Dušan Lužar, je bil prvič objavljen in izveden lani decembra, sedaj pa so ga ponovili, saj se izbrani ponudnik na decembrskem identičnem javnem razpisu ni odločil podpisati okvirnega sporazuma in je podal izjavo, da odstopa od namere podpisa.
Panelno ograjo z rezilno žico in električna vrata naj bi se po potrebi uporabilo tako za ograditev objektov kot za zamejitev prostora, so nam pojasnili na uradu za oskrbo in integracijo migrantov. Njena namestitev je predvidena na treh lokacijah: v jugovzhodni, posavski in primorsko-notranjski regiji.
Decembra se je med štirimi ponudniki na javni razpis prijavilo tudi podjetje Minis. To podjetje je bilo, kot smo poročali, na prvi stopnji obsojeno že novembra lani zaradi postopkovnih kršitev pri nabavi rezilne žice leta 2015. Nepravilnosti je ugotovila državna revizijska komisija na podlagi prijave komisije za preprečevanje korupcije iz decembra 2016 in je obdolžilni predlog podala tako zoper podjetje Minis kot njegovega direktorja Bojana Plohla.
Marca pa je zaradi nepravilnosti pri nabavi rezilne žice ovadbo zoper direktorja zavoda za blagovne rezerve Antona Zakrajška vložila še organizacija Transparency International Slovenije, ki je po sodni poti uspela doseči razkritje dokumentacije, vezane na dobavo rezilne žice, s katero je vlada Mira Cerarja ogradila Slovenijo na južni meji.
Zakaj se je zapletlo?
Minis je bil v decembrskem postopku med tremi podjetji, ki so oddali ponudbe za vse tri sklope najdražji, a je bil najcenejši v enem sklopu, kar je zadostovalo za natančnejšo preveritev njegove ponudbe. Najcenejši ponudnik drugih dveh sklopov je bilo podjetje Robert Žugič, s.p. Upoštevajoč vse tri sklope skupaj pa je zanimivo, da je bil cenejši od Minisa tretji ponudnik, podjetje Pekovec, d.o.o. Urad vlade za oskrbo in integracijo migrantov je sicer tekom postopka pri Minisu ugotovil, da ta ni oddal finančnega zavarovanja za resnost ponudbe, kar je ta kasneje naredil, a prepozno in je bil zato izločen. Podjetje Robert Žugič s.p. pa je pravočasno ponudbo dopolnilo z dokazili glede podizvajalcev, ki bi sodelovala pri izvedbi, in je tako pridobilo javno naročilo v vseh treh sklopih. A se je zapletlo.
