Minuli konec tedna je v Nemčiji odjeknila vest, da je deželna volilna komisija na Saškem na septembrske deželne volitve spustila samo slabo tretjino deželne liste populistične Alternative za Nemčijo. To pomeni, da ta stranka vsaj teoretično ne bo mogla zasesti vseh sedežev, ki bi jih na volitvah osvojila. V Alternativi so seveda takoj domnevali, da je za črtanje triinštiridesetih imen kriva "zarota" starih političnih grupacij, saj je Saška tista dežela v Nemčiji, kjer uživajo populisti največ podpore in so celo v igri za relativno zmago. Ki bi, mimogrede povedano, utegnila zamajati stolček predsednice vladajočih krščanskih demokratov.
Obstaja pa veliko verjetnejša razlaga, zakaj se je populistom zalomilo. Alternativa za Nemčijo v primerjavi s svojimi tekmicami ni zgolj sorazmerno mlado politično podjetje, marveč je sočasno nabrana z vseh vetrov. Če je v njej pristal kak krščanskodemokratski drugoligaš, je to že veliko. Zato na različnih ravneh kar naprej prihaja do precej nerodnih spodrsljajev, predvsem ko trčijo med seboj predstave o tem, koliko praskanja po desnem robu je vsaj še malo spodobno. Ravno tako je nenadna hitra rast, zlasti na vzhodu, druščino marsikje postavila pred nemogočo nalogo, kako nabrati dovolj primernih kandidatov za kar dolge liste. Še zlasti, ker kandidatura za populiste v omikani družbi ni ravno dobra referenca.
Plejada instantnih projektov za enkratno uporabo dejansko nima vzporednic v Evropski uniji, pač pa zgolj v nekdanjem sovjetskem prostoru
