Malo je besed, ki bi imele takšen avtoerotični naboj, kot ga ima suverenost. Radi jo slišimo, še rajši jo izgovarjamo. Ob njej nas pod trebuhom prijetno požgečka, kot takrat, ko z avtom prehitro zapeljemo čez ležečega policaja. Daje nam samozavest in občutek moči. Morda zato, ker beseda izhaja iz izraza za vladarja, suverena, ki je v temnem srednjem veku lahko neovirano počel vse, kar mu je padlo na pamet, vključno s testiranjem lokalnih devic na njihovo prvo poročno noč.
Mimogrede, ius primae noctis oziroma pravica do beder, kot so jo imenovali v posteljnih zadevah vedno elegantni Francozi, je bržkone bolj mit kot zgodovinska resnica. Srednjeveški ljubitelji suverenosti so se nevest iz nižjih slojev raje ogibali, tako iz estetskih – revežem življenje namreč tudi v srednjem veku ni prizanašalo – kot iz zdravstvenih razlogov. Zelo prepričljivo (nogometni komentatorji bi rekli suvereno) je z legendami o rekreativnih aspektih srednjeveške izvršilne oblasti opravil nemški pravni zgodovinar Karl Schmidt s svojim spisom "Jus primae noctis. Eine geschichstliche Untersuchung" iz leta 1881.
S suverenostjo pa se je nekaj desetletij kasneje ukvarjal tudi Karlov soimenjak in rojak Carl Schmitt, ki si je s svojimi razmišljanji o neomejenosti vladarjeve moči prislužil naslov Hitlerjevega dvornega pravnika in filozofa. Schmitt je suverenost definiral kot pravico do razglasitve "izjemnega stanja", ki v obrambi življenjskih interesov nacije izvršno oblast odvezuje vsakršnih pravnih obveznosti in omejitev. Z drugimi besedami, suvereni vladar se lahko v imenu naroda postavi nad zakone in z ljudmi počne, kar mu je volja. Zgodovina je pokazala, da je Hitler Ausnahmezustand, kot je Schmitt poimenoval svojo interpretacijo suverenosti, razumel precej na široko in ga ni omejil zgolj na pravico do onegavljenja s podložniki.
Populizem suverenost interpretira kot pravico do samovolje in sebičnosti, na tuj račun in v lastno škodo
