December – mesec, ko trgovine pokajo po šivih ob navalu ljudi, ki med zlaganjem v celofan zavitih čokoladnih figuric tožijo zaradi ekonomske krize. Med tožbo nad nizko plačo hitro dodajo še dva darilna kompleta, "na lager." Saj veste, tiste komplete kozmetike z vonjem po WC-rački. Mesec, ki so ga nekateri trgovci s pisano dekoracijo začeli že nekaj dni po dnevu spomina na mrtve, in mesec, ko je beda socialno izključenih najbolj otipljiva. Obenem pa mesec, ko se Slovenija prelevi v humanitarno družbo, ki pripravlja božična darila za otroke, starostnike in brezdomce. Ti isti, ki bodo že čez manj kot mesec dni komentirali, kako klošarji na klopci zaudarjajo.
"Naj otroka obdari Dedek Mraz ali Božiček?" med drenjanjem na prepolnem avtobusu ne morem preslišati pogovora za seboj. "Mi praznujemo kar vse tri. Saj so vsi trije del tradicije veselega decembra", povsem pragmatično ponudi odgovor starejša. Hmmm? Katere tradicije, se vprašam. Potrošniške? Ko smo pred šestimi leti z društvom začeli akcijo Skriti Božiček brezdomcem, nismo polemizirali okrog imena. Božiček za otroke, Božiček za en dan ... pa ga imejmo še mi. Ko jih je eno leto namesto rdečeličneža obiskal Dedek Mraz, se je zdelo, da razlike prejemniki sploh niso opazili. Štela je gesta. In zadnja stvar, na katero se je kdo spomnil, je bila barva obleke. Dokler nismo slik objavili na družbenem omrežju, kjer je nekaj posameznikov v nas spoznalo simpatizerje prejšnjega režima, čeprav smo vsi rojeni po njem. Ampak tudi to je čar veselega decembra – kup grinchev, scroogov in drugih iskalcev dlake v jajcu.
Kdaj bo december zopet zadišal po pozabljeni toplini
