Glede obdarovanja otrok se, priznam, pogosto obnašam kot tisti stari prdec, ki vsak stavek začne s "ko sem jaz bil v vaših letih". Ne gre za to, da mladini ne bi privoščil veselja, bolj gre za žalost ob spoznanju, da je tega veselja bistveno manj kot takrat, saj veste, ko sem jaz bil v njihovih letih. Živimo v času pričakovanja takojšnjega zadovoljevanja zahtev, zelo kratke pozornosti in hitrega naveličanja. Podoben odnos imamo Slovenci do demokracije in Evrope, vsaj sodeč po nedavnih volitvah v Evropski parlament. In vrsti volitev pred njimi. Kot da smo že vsega naveličani. Do tako pomembnih zgodovinskih dosežkov, kot je možnost svobodnega izbiranja političnih predstavnikov in članstva v Evropski uniji, se obnašamo kot nekdo, ki vrže cel kup denarja za nov avto, potem pa se mu ga ne da vzdrževati. Osemindvajset let po proglasitvi samostojne Slovenije in petnajst let po vstopu v EU se slovenska demokracija v svetlo bodočnost vozi z zaribanim motorjem in zguljenimi pnevmatikami.
Zgornja trditev ni povezana z izidi zadnjih evropskih volitev. S temi ni nič narobe in jih tudi ne bom komentiral, ker se v svojih zapisih izogibam strankarskemu opredeljevanju. Temu navkljub si ne morem kaj, da ne bi izrazil zadovoljstva nad dejstvom, da nekateri vendarle niso bili izvoljeni, recimo rjavoligaši ali pa strokovnjak za ukane, ki je v parlamentarni Evropi že pustil trajen, čeprav ne najboljši vtis.
Vsem upravičenim razlogom za razočaranje nad politiko navkljub demokracije pač ne moreš popraviti tako, da ji pokažeš sredinec
Medijem nikakor ne uspe izpeljati korektnega pokrivanja kampanje. Forsira se tabloidni senzacionalizem, ki se bolj ukvarja s tem, koliko imajo poslanci plače, kot s tem, kaj tam počnejo
