Oktobra 1945 so na občinskem pokopališču v strasbourški četrti Robertsau pokopali 86 judovskih žrtev, ki so jih ob osvoboditvi mesta izpod nemške okupacije našli v prostorih anatomskega inštituta medicinske fakultete strasbourške univerze. Šlo je za žrtve, ki so jih na pobudo nacističnega predstojnika dr. Augusta Hirta poleti 1943 pripeljali iz Auschwitza, umorili v posebej v ta namen postavljeni plinski celici taborišča Struthof-Natzweiler, kjer je bil interniran tudi Boris Pahor, potem pa njihova trupla prepeljali v Strasbourg. Dr. Hirt je trupla "naročil", ker je želel vzpostaviti zbirko skeletov, s katero bi dokazoval manjvrednost judovske rase. V anatomskem inštitutu so trupla položili v kadi, napolnjene s formaldehidom, potem pa je dr. Hirt nanje pozabil, dokler se jeseni 1944 Strasbourgu niso približale zavezniške sile. Takrat so posmrtne ostanke 57 moških in 29 žena iznakazili, da bi otežili identifikacijo, dr. Hirt pa je svoj projekt zaključil tako, da je žrtvam pobral zlate zobe in si jih zatlačil v žep. Wikipedia za Hirta pravi, da je bil "zdravnik, mučitelj in univerzitetni profesor". Večino življenja je preživel v neposredni bližini Schwarzwaldskega hribovja, kjer si je junija 1945 tudi poslal kroglo v glavo.
A zgodba se tukaj ne konča. Pred štirimi leti je izšla knjiga z naslovom Hipokrat v peklu, v kateri trdi, da so na inštitutu še dandanes posode s posmrtnimi ostanki pobitih Judov. Knjiga je povzročila škandal, univerza v Strasbourg pa je odgovorila z ustanovitvijo mednarodne preiskovalne komisije, ki svojega dela še ni končala. Možnost, da so se generacije strasbourških zdravnikov šolale v prostorih, ki na zaprašenih policah še vedno skrivajo v formaldehidu shranjene sledove srhljivih zločinov nad Judi, je alegorija evropskega antisemitizma. Dolgo časa je bilo sovraštvo skrito v najtemnejših kotih naše zavesti, danes pa na velika vrata spet prihaja na dan. Lansko poročilo Agencije EU za temeljne pravice navaja, da se kar 86 odstotkov Judov v Evropi čuti ogrožene. Ne gre zgolj za subjektivna občutenja in občutljivost. Le v nekaj zadnjih tednih so se v Strasbourgu in okolici najprej pojavili antisemitski grafiti na šoli, ki sta jo obiskovala moja starejša otroka, potem je bilo porušeno spominsko obeležje med vojno požgane sinagoge, na koncu pa je bilo oskrunjeno skoraj sto grobov na judovskem pokopališču v bližnji vasi Quatzenheim.
Zmerjanje "elit" postaja podobno desničarski gonji proti Sorošu, sredstvo za diskvalifikacijo vsakogar, ki ga populizem prepozna kot oviro v prevzemanju oblasti
