Slavica Pičerko Peklar
Ko sva se srečali, je Mojca Lazar, specializantka družinske medicine, končala popoldansko delo v ambulanti ptujskega zdravstvenega doma v Zavrču: "Ob četrtkih delamo štiri ure in v tem času sem pregledala 24 pacientov, v osmih urah je teh petdeset in več. Ljudje s podeželja pridejo k zdravniku, ko so zares bolni. Želijo se pogovoriti, povedati, kaj jih teži, in velikokrat ne gre zgolj za telesne bolečine. Prisluhnem jim z vso pozornostjo in čutim, da ni prav, da se moram v tistem času, ki nam je na voljo, ukvarjati tudi s papirologijo, zato poskušam vso tisto računalniško obdelavo urediti kar najmanj moteče, velikokrat potem, ko se pozdravim s še zadnjim pacientom. To običajno pomeni, da v ordinaciji ostanem še uro ali več," pripoveduje.
Specializantka, ki rada dela tudi na terenu
Mojca Lazar je mlada zdravnica, polna energije. Zdravniški poklic ji je pisan na kožo. "Resnično rada opravljam to svoje delo in vesela sem, da sem pred slabim letom sprejela izziv, pravzaprav sem se kar sama odločila, del specializacije opraviti tudi v zunanji ambulanti. To zahteva zelo samostojno delo in s sodelavko, medicinsko sestro Slavico Šegula, sva se pri delu zelo ujeli. Sama prihajam v Zavrč dva dni tedensko, ostale dni tudi moji sodelavci, pač po razporedu, ki je znan mesec dni vnaprej. Za naše paciente pa je dobro, da je medicinska sestra vedno ista. Jeseni, po opravljeni specializaciji, upam, da bom to ambulanto prevzela v celoti, tega si resnično zelo želim," razmišlja komaj tridesetletna zdravnica, ki je nadvse vesela, da so jo domačini vzeli za svojo in prihajajo k njej cele družine, od starih staršev do vnukov. "Tako si sama tudi predstavljam delo družinskega zdravnika. Semkaj, med moje ljudi, prihajam resnično rada in prav lepo je videti, ko pacienti po pregledu ne zbežijo domov, pač pa še malo poklepetajo med seboj. Včasih je v naši čakalnici, pa čeprav poskušamo nepotrebno čakanje odpraviti z naročanjem, prav živahno in Slavica mora biti kar glasna, da slišijo, kdo je na vrsti za pregled. Tako ona kot jaz se trudiva prisluhniti ljudem, jim posvetiti vso pozornost, pomagava z nasveti. Kako naj se preprosta ženica ali možakar, ki bi po vseh izvidih preiskav moral počivati, znajde z vsem tistim spletnim naročanjem na nadaljnje preiskave? Pomagava, zdaj tudi skupaj z občino, zdravstvenim domom in lekarno, iščemo možnosti za odprtje priročne lekarne, da jim ne bo treba po vsako zdravilo v najbližjo lekarno, ki je za te naše paciente v 12 kilometrov oddaljeni Gorišnici ali v mestu, do koder je iz središča Zavrča skoraj 20 kilometrov. A je treba vedeti, da so ljudje doma še kar nekaj kilometrov iz občinskega središča, da morajo tudi po makadamskih cestah, da ni avtobusnih prevozov in morajo prositi svojce ali sosede za pomoč. A kot vidim, je ta na vasi še vedno zelo prisotna, celo samoumevna, kar je tako lepo videti," pravi sogovornica, zadovoljna, ker v ptujskem zdravstvenem domu vsem, ki se želijo strokovno izpopolnjevati, to tudi omogočajo.
Tako ne gre, da več časa kot bolnikom namenjamo računalnikom
Premalo časa za paciente, več bi prispevali tudi s predavanji
"Pripravništvo sem opravila v Splošni bolnišnici Ptuj, dva tedna pa tudi v ptujskem zdravstvenem domu, kjer zdaj opravljam specializacijo, in to na različnih deloviščih, kar je zelo dobrodošlo, in že od nekdaj sem si želela dodobra spoznati delo zdravnika na terenu. Ob tem sem vpeta tudi v dežurno službo, nočno in tisto ob koncih tedna. Obveznosti je veliko, tudi v domu upokojencev sem že delala. Semkaj, v to našo ambulanto v Zavrču, prihajajo tudi starostniki, ki sicer bivajo čez mejo, v domovih na hrvaški strani. Pripeljejo jih svojci pa tudi vodstvo teh domov, ker sem jaz njihova osebna zdravnica. Ta čas imam 540 pacientov, kar je za čas, ko še opravljam specializacijo, lepa številka, prihajajo pa zdaj v to našo ambulanto tudi pacienti s Ptuja, kar je prav razveseljivo. Ker tod ni pediatrov, so moji najmlajši pacienti stari tam nekje 12 let," pravi Mojca Lazar, ki skupaj s sestro spoznava, da so njuni pacienti odprti, hvaležni, tudi potrpežljivi. "Včasih še preveč, posebno ko gre za njihovo zdravje. Bolečine in z zdravjem povezane težave prenašajo, dokler gre. Včasih že kar predolgo." Zdaj, ko se že kar poznajo, jim predstavlja pomen presejalnih testov, tem se namreč radi izognejo. "Prav zato že razmišljam o tem, da bi v prihodnje skupaj z društvom upokojencev, tukajšnjim Rdečim križem, Karitasom in še kom vabili na različna z varovanjem zdravja povezana predavanja," napoveduje mlada zdravnica. Nekajkrat na mesec se odpravi na obiske svojih pacientov na domu in dobro sodeluje s patronažno službo na terenu, ki je na širšem ptujskem območju dobro razvita. Čeprav je šele na začetku svoje zdravniške poti, Mojca Lazar že ve, da se je prav odločila: "S tem, ko se zdravniki zavzemamo za boljše delovne pogoje, se obenem zavzemamo za dobro naših pacientov. Ne gre, da več časa kot njim namenjamo računalnikom. Manjka nam časa za paciente, in če bi imeli možnost v osmih urah pregledati tam nekje 30 pacientov, bi bilo to idealno."
