Petra Lesjak Tušek
Ali v tehnološko razviti računalniški dobi še pišemo, koliko sploh še uporabljamo lastnoročno pisavo, potem ko po končanem šolanju ni treba več pisati z roko, vsaj ne do te mere? Pošiljamo novoletne voščilnice in druge čestitke, v katerih misli zapišemo z osebno pisavo, ali ubiramo predvsem elektronske poti? Lastnoročni zapis je še vedno osebni odtis, ki šteje in ima za nekatere večjo veljavo od natipkanih sporočil. Še zmeraj je lepo poslati in prejeti pismo. Pisava in pismo - oboje ima kulturnozgodovinski, tako družbeni kot osebni pomen - kljub redkejši rabi ne izgubljata teže. Se pa današnji načini dopisovanj, tudi najbolj osebnih, spreminjajo. Nekateri še vedno stavijo na ročni zapis, drugi ocenjujejo, da je ne glede na formo pomembna predvsem vsebina, trud, ki ga vložimo, ko pišemo prijatelju, znancu.
Rokopisno besedilo je unikatno
"Pisava je igriv ples črk brez ubeseditvenih meja, je napetost srca in daritev okruškov duše, je čudež brskanja za ovoji besed, je spominski okvir podob in prostrana sobana ne(za)slišanih pomenov," pomen pisave poetično opredeli Miran Kodrin, profesor slovenskega jezika in književnosti na Gimnaziji Ravne. Opozori na večstranski pomen pisave, ki je nastala za potrebe vere (prerokbe, sveto pismo), za pravne potrebe (urejanje družbenih razmerij – sodni zapisi, zakoni, pogodbe …), za gospodarske potrebe (davščine, dajatve, popisi), umetniške potrebe (miti, legende, bajke …) in za znanstvene potrebe (zapisovanje meritev, izumov …). "Grafologi iz rokopisov razvozlavajo značajske poteze zapisovalcev, na roko napisano sporočilo izraža spoštovanje do naslovnika, daje občutek povezanosti in pripadnosti. Rokopisno besedilo je unikatno, zahteva več časa, če avtor poskuša zapisati svoje misli in ne prepisuje citatov znanih avtorjev. Pisma so bila nekoč pomembna korespondenca med sorodniki, prijatelji, znanci, umetniki in znanstveniki. V literaturi obstajajo romani in ljubezenske pesmi v pismih," izpostavlja Kodrin. Kot zaznava pri poučevanju slovenščine, se pisava sodobnih dijakov približuje pogovornemu jeziku in slengu ter znakovni pisavi.
Za najboljše prijatelje in bližnje ima vsak svoj posebni nabor besed, misli, želja, in zakaj ne bi besedil v voščilnicah črpali iz tega
Pisanje voščil kot ritual
O tem, kako osebni smo v voščilih in zakaj voščila še pisati na roko, razmišlja Zlatka Strgar, novinarka in ustvarjalka, članica literarnega gibanja Radmance, ki vselej piše voščila na roko, z izbranimi mislimi, posebej namenjenimi naslovniku. Nikoli ne oddaja istih, uniformnih, homogeniziranih sporočil. "Pisanje voščil je ritual. Začne se z nakupom znamk, z izbiro voščilnic v majhnih specializiranih prodajalnah, pri čemer veš, da so naklade nizke. Potem pa čakaš na tisti trenutek posebne milosti, ko imaš na mizi notesnik z naslovi, dobro pisalo in voščilnice, v glavi pa odprte prostore za ljudi, ki jim nameravaš pisati. Standardnemu stavku - Srečno, zdravo in uspešno - se ogneš, saj je vendar samoumevno, da to želi vsakdo vsakomur," poudari. Sama več kot 20 let shranjuje novoletne voščilnice, lepo sortirane po letih, in malo je med njimi takih, ki namesto standardnega stavka nosijo lepa izvirna, osebna sporočila. "Naj omenim dve čudoviti. Prva je ta, na kateri pokojni umetnik Andrej Grošelj s prav tako galopirajočo pisavo, kot je konj, ki ga je na prvi strani sam narisal, piše o miru, veselju in toplem šalu. Druga pa iz leta 1999, na kateri je draga prijateljica zdravnica s svojo drobno pisavo napisala čisto kratek stavek: Da se dobimo in si povemo srečno iz oči v oči. Za najboljše prijatelje in bližnje ima vsak svoj posebni nabor besed, misli, želja, in zakaj ne bi besedil, ki jih zapišemo na voščilnico, črpali iz tega? Pisati na roko je osebno in edinstveno. Nič osebnega ni čutiti v elektronskem sporočilu, ki ga pošiljatelj hkrati naslovi še na 30 drugih naslovnikov. "Nobenega novoletnega e-voščila nisem nikoli shranila," še doda Zlatka Strgar.
Šteje iskrena pisava od mene do tebe
Če z voščili mislimo resno, morajo biti iskrena, "človeku blizu", pa doda Karla Zajc Berzelak, profesorica slovenskega in angleškega jezika. "Ne jaz, tisti nekdo je pomemben. Se bo razveselil klasične voščilnice, poslane po pošti, morda celo narejene doma? Z lepimi željami in s podpisi vseh, ki mislimo nanj? Ali pa je že posvojil svet elektronskih sporočil in bo vesel tudi samo SMS-a z nekaj emotikoni, saj ve, da so od nekoga, ki v takšnih trenutkih ne pobira prežvečenih verzov s spleta, ampak na daljavo objema tako, kot so se tega navadile nove generacije? Kakorkoli že – šteje torej iskrena pisava od mene do tebe, od srca do srca. Mogoče pa se celo toplo oblečemo in gremo iskat najiskrenejšo pisavo – bližino," navede in opozori na pomen srečevanj, druženj, povezovanj.
