Torek je bil lep, sončen dan. Zjutraj je bilo ponekod hladno, tudi nekaj malega slane tu in tam, del Slovenije pa je pred hladnejšim jutrom rešila nizka oblačnost. Ki, roko na srce, ni bila povsem pričakovana. In ker sem se zgodaj odpravil v hribe, je bila še tema, ko sem se peljal proti Gorenjski. Doma sem nad sabo gledal zvezde, zato me je šele termometer v avtu opozoril, da je nekaj narobe - temperatura je naraščala! To ni napovedovalo nič dobrega, saj je lahko le oblačnost preprečila nočno ohlajanje in za v hribe nikakor nisem želel oblačnega vremena. Morda bi marsikdo na tem mestu privoščljivo pripomnil, da če se meteorologi kdaj zmotimo za druge, je pravično, da se včasih tudi zase. Res je, v tem je pravica: tudi ko napovedujemo vreme zase, se lahko uštejemo, podobno kot za druge. In to je dokaz, da skušamo delati najbolje, kar zmoremo, in da nikoli ne mešetarimo z napovedmi. Tudi moker sem že bil, ker nisem pravočasno predvidel dežja, včasih pa le zaradi tega, ker sem tvegal in si rekel, če bom moker, bom pač moker.
