Vrane in ljudje

V začetku tedna sem skozi okno opazoval vrano, ki je na sosednji strehi nekaj vneto kljuvala. Vzel sem daljnogled v roke in prizor, ki sem ga uzrl, ni bil prav nič lep. Vrana je jedla ptičjega mladiča. En del je zagozdila v neko špranjo v strehi (naslednji dan ga ni bilo več, torej ga je prišla iskat), ostalo je pojedla na licu mesta.
Globoko v sebi sem začutil odpor do te ptice, zasmilili so se mi negodni ptiček in njegovi starši. Morda tudi oni niso preživeli, vrane so močne in pogosto plenijo tuja gnezda. In potem so mi na misel prišli pogovori, da je vran vse več in da se to pozna tudi na staležu ostalih ptic. Teta mi je povedala, da je bilo včasih okoli njihovega bloka veliko siničk, vrabcev, kosov in drugih ptičev, odkar pa so se tam razmnožile vrane, jih skorajda ni več. Vrana je črna, na pogled neprivlačna, njeno petje je vse kaj drugega kot petje Andree Bocellija. Ni ptič, ki bi osvajal naša srca. A po drugi strani sem kot otrok imel mlado vrano in se nanjo prav navezal. Zvedava in inteligentna žival, res! Večkrat jih opazujem, kako v kljunu nesejo oreh in ga nato spustijo na tla, da gre lupina na dvoje in potem lahko izkljuvajo jedrce. Ljudje najbrž preveč stavimo na videz in prijetnost. Ptički, ki lepo pojejo, jedo škodljive črvičke, imajo pisano perje in nam polepšajo dan. Pa slavček, pevec vseh pevcev, na primer. Pa čeprav je na pogled prav dolgočasen, rjavkast ptič, ki, razen s petjem, v ničemer drugem ne navdušuje. No, ne pleni tujih gnezd.
Narava nima dvojnih meril, narava ni vedno fer, ni vedno lepa in ni nekaj najboljšega, kar se nam lahko zgodi. Na to nas vsake toliko časa opomnijo poplave, potresi, suše in še kaj. Tudi med ptiči gre ves čas za boj za obstanek. Če ne boš ti mene, bom jaz tebe, skoraj tako nekako. Uspel in preživel bo tisti, ki se bo bolje prilagodil (na to ljudje pogosto pozabljamo). In vrane se odlično prilagajajo, najbrž so prava uspešnica evolucije. Pri hrani niso izbirčne. Pametne so, bral sem, da so na stopnji triletnega otroka. Znajo menda celo loviti ribe tako, da košček kruha ali česa drugega držijo tik nad vodo in potem bliskovito s kljunom zagrabijo preveč zaupljivo ribico. No, tega še nisem videl, a o tem je pisal ornitolog. Vrane so močne - še vedno mi ne gre v račun, kako lahko vrana preganja kanjo, ki je vendarle ujeda in močnejša ptica od vrane, a pred njo beži. Mogoče se boji njene svete jeze, ker običajno druge napada med gnezdenjem. Tudi vame se je že zagnala, ko so se speljevale mlade vranice, pa sem jim prišel preblizu.
Morda pa smo ljudje s tem, ko smo porušili naravno ravnotežje, ustvarili pogoje, ki vranam tako ustrezajo za njihovo širjenje. Lahko si kar predstavljam, kako bi skozi oči številnih živali ljudje imeli podobno vlogo kot v naših očeh vrane. Nismo lepi in prijetni, smo pa uspešni, na žalost za našo Zemljo kar preveč.