Priznajte, da vsaj malo zavidate Avstrijcem in Bavarcem, ki jim ga zima meče in meče, da je vse belo, na debelo! Ampak če malo bolje pomislimo, nimamo prav nobenega vzroka za zavist! To, kar se tam dogaja, je prej naravna nesreča kot pa darilo zimske narave. Saj se res sliši lepo: pršič do pasu ali še čez, sneg, ki zaduši skoraj vsak zvok, oni pa na toplem v hišah gledajo skozi okna. Otroci se kepajo, delajo snežene može; ata je nametal kup snega, po katerem se dričajo kar po riti, kopljejo rove in delajo bunkerje - kaj lepšega! Kot na plakatu z naslovom Zima, ki je visel v razredu, ko sem hodil v nižje razrede osnovne šole.
Današnji plakat bo najbrž izgledal precej drugače. Stoječa kolona avtomobilov na cesti, ki jo sproti zasipa sneg, v avtih pa otroci, ki jih starši peljejo v šolo ali pa na trening, v glasbeno, na angleščino ali "žb...ščino". Skratka, norija in kaos. Komu je mar sneg, o, da ga vsaj ne bi bilo - ko bi se ga dalo naučiti, da bi padal samo v krajih, kjer se smuča! In obrazi ljudi bi bili mrki, le otroci v avtomobilih bi bili morda zadovoljni, ker bodo zamudili pouk ali balet … Sneg je postal bolj ovira kot veselje. In če bi pri nas zapadlo meter, meter in pol snega - si sploh predstavljate, koliko je to za naše kraje?! Morda takih količin snega še niso vsi pozabili, morda se ga spomnijo na Bovškem, na Gorenjskem, Koroškem ali pa kje malo višje, sicer pa je že skoraj izginil iz našega spomina. Konec koncev je bilo v Ljubljani res največ "le" meter in pol snega, pa še to je enkrat do zdaj v zadnjih sto letih.
Res bi se vse ustavilo, pa ne samo to, dejansko bi imeli velike težave. Kako bi pa preskrbeli trgovine, da bi si lahko napolnili nakupovalne košarice s hrano? In kdaj bi nadoknadili delovne dni, ki bi jih bili prisiljeni preživeti doma? Naj kar imajo Avstrijci in Bavarci tisti svoj sneg, pa snežne plazove in helikopterske polete do svojih vasic in zaselkov, odrezanih od sveta. In če pride slučajno odjuga, pa še dež povrhu, bo pa tam res lahko grozno.
