Ljudje radi predalčkamo. Morda zato, ker se tako lažje znajdemo, si naredimo sezname, okvire, mnenja. Ne predalčkamo samo ljudi, češ, ta je dober, drugi dolgočasen pa požrešen in tako naprej, ampak tudi na primer mesece. Že samo njihova imena so nekakšno etiketiranje po njihovih - naj bi bile vsaj pretežno veljavne - lastnostih. Na primer, marec je sušec in vse, kar odstopa od tega imena, je čudno, nenavadno. April je muhast, "ima devet vremen na dan". Kadar pa je morda bolj suh ali če je vreme aprila dolgo časa stabilno, sončno, že ni nekaj prav.
Ampak saj veste, vreme gre svojo pot, enkrat bolj po približno ustaljeni poti, drugič manj. To je podobno, kot če pri vinu pričakujemo, da bo vsaka letina enaka, da bo vino enako dobro ali bo imelo enake lastnosti in okus. Ne gre! Enkrat je sonca več, drugič je jeseni premokro in začne grozdje gniti, pa ga dobesedno rešujejo, čeprav še ni optimalno zrelo, da vsaj nekaj dobijo iz njega. V naravi je vse le boljši ali slabši približek, vse je odstopanje od povprečja, ki smo si ga izračunali ali izmislili mi. Zato, da lažje primerjamo in potem lahko govorimo o rekordih pa o nenavadnih pojavih in nam zaradi tega postane življenje zanimivejše, "se kaj dogaja", da ni vedno neki enakomeren dolgčas. A najbrž si prav tak enakomeren in predvidljiv dolgčas želijo rastline pa tudi druga živa bitja. Pod enakomeren dolgčas seveda ne mislim, da bi bilo vreme ves čas enako, ampak da teče po ustaljenih in predvidljivih tirnicah. Tudi z mrazom, sušo, vročino, če je tako običajno. Kaj pa koristi kaktusu, če je več dežja kot sicer? In puščavske živali bi tudi izgubile življenjski prostor, če bi puščava zaradi spremenjenih podnebnih pogojev ozelenela. Še beduini se najbrž ne bi počutili domače v takem primeru.
Gre za našo navajenost, prilagojeno življenje in preživetje v določenih pogojih. Če se ti pogoji prehitro spreminjajo, se nimamo časa prilagoditi. Morda imamo občutek, da smo se v današnjem hitrem življenjskem tempu sposobni hitro prilagajati, pa to ni čisto res. Znamo se prilagajati na primer spremembam cen v trgovinah, prilagajamo se trgu dela, to že težje, niti slučajno pa se ne moremo prilagoditi prevročim poletjem na primer ali pa pomanjkanju pitne vode zaradi dolgotrajnejših suš. Tu smo pravi mastodonti. Tudi po mišljenju. Saj se bo izboljšalo, si mislimo in čakamo, da bo spet toliko dežja, da se bodo obnovili in napolnili vodni viri, da bo dovolj elektrike. Poletno vročino slej ali prej konča jesen, prej pa do konca navijemo klimatske naprave in trošimo elektriko ter tako še povečujemo okoljsko škodo. Jaz temu pristopu reševanja težav pravim buldožerski pristop.
