Včeraj sem na pločniku pred blokom srečal dva moška. Srečanje v resnici ni primeren izraz, naše poti so se križale povsem po naključju, in vse, kar sem ujel, je bila replika njunega dialoga: "Na dan kila, 800 dni, dobri dve leti čuze, to je to, zadeva rešena. Naj sam požre to svinjarijo!"
Očitno res vsi beremo iste časopise in gledamo ista poročila, v nasprotnem primeru bi izjava spolzela mimo mene kot del neartikuliranega šundra zgodnjega dopoldneva, a kljub njeni mimobežnosti sem – ravno zato, ker si popolni tujci delimo univerzum istih novic in škandalov – v trenutku vedel, za kaj gre. Fanta sta govorila o tistem tipu, ki je nabasan z amfetamini iz Nemčije švercal pokvarjeno meso za kebab. Poln kombi, ki je bil namenjen k nam, so pred češko mejo ustavili nemški organi pregona in s tem preprečili še eno mini prehrambno katastrofo, ki v zadnjem času postajajo del vsakdana. Precej strašljiva zadeva, v vseh pogledih. In še ena slaba reklama za kebab.
Naključno slišana mimoidoča sta na poti na malico več kot očitno razpravljala o tej zgodbi, pa ne zgolj na nivoju dogodka. Šlo je za pogovor o zločinu in kazni, za pravo vigilantsko debato o tem, kako urejati družbo. Skupnost sicer že od nekdaj pozna mehanizme, s katerimi kaznuje odklone, še posebej tiste, ki pomenijo konkretno nevarnost, imamo kompleksen pravni sistem, policijo, kopico inšpekcij in še marsikaj temu sličnega, ker pa naše zaupanje v državo ni nikoli absolutno, smo kot državljani nagnjeni k temu, da že obstoječe pravne rešitve korigiramo, bolj ali manj ustvarjalno.
Kaj imajo v resnici v mislih tisti, ki neprestano klobasajo o krivosodju, ali pa oni, ki bi najraje postavljali ljudi pred zid?
