Damijan Toplak
V zadnjem desetletju je bilo precej slovenskih pijačarskih podjetij prodanih tujim lastnikom. Nizozemskemu Heinekenu obe največji pivovarni (Laško, Union), srbskemu Nectarju Fructal, češki Kofoli Radenska, hrvaškemu Agrokorju Costella, hrvaški Atlantic Grupi pa prehrambno podjetje Droga Kolinska, kjer imajo v svojem asortimentu izdelkov tudi pijačo Cockta ter vode Donat Mg, Tiha, Tempel. Tako je v slovenskem lastništvu ostalo zgolj nekaj proizvajalcev pijač in polnilnic vode, pri čemer velja slednja za izjemno pomembno naravno dobrino. Med tistimi v slovenskem lastništvu sta daleč največji kamniška Nektar Natura, ki po svetu prodaja avtomate za pijače (sokove, kavne napitke) in z njimi tudi te pijače, ter mirenska Dana pod (lastniškim) vodstvom Franca Freliha, ki pa je nedavno od Heinekena odkupila še Vital Mestinje. Precej manjši po prihodkih so Presad, Voda Juliana, Cana Water, Rogla, H20, Kaplja, 902 Voda in še nekateri drugi.
Domači lastnik praviloma bolj odgovoren
Dr. Bogomir Kovač, ekonomist: "Pomembno je, če so strateška podjetja, kamor sodijo tudi tista, ki pridobivajo vodo, v slovenski lasti, kajti slovenski lastnik je na številnih področjih bolj odgovoren kot tuji. Načeloma je bolj vpet v lokalno okolje ter ima večjo družbeno odgovornost do naravnih virov in do socialnega področja ali do okoljskih tem. To potrjuje primer Gorenja, kjer se pravkar napovedujejo odpuščanja. To, da so vodni viri, ki so pomembni za življenje, pretežno v tujih rokah, je lahko nevarno, četudi ima posameznik v Sloveniji z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode. V prihodnosti bi bilo smiselno razmišljati, da bi se prek države in z njo povezanih podjetij vnovič do vsaj določenega lastniškega deleža vstopalo v pijačarska podjetja. Tudi ob pomoči regulatorja. Prav pri koronavirusu se je pokazalo, kako pomembno je, da imamo močan javni sistem in ustrezno vlogo države na različnih področjih - od zdravstva do kmetijstva, energetike, bančništva. Nič ne pomaga, da imamo vedno nove državne sklade, če ti po številnih privatizacijah nimajo več česa upravljati."
Pijejo jih tudi na Kitajskem
Podjetnika Franca Freliha, direktorja in lastnika mirenske Dane, smo vprašali o kupnini za Vital Mestinje in o razlogih za nakup tega podjetja. Kupnine ni razkril, ker je poslovna skrivnost, je pa pojasnil, da je Slovenija zelo majhen trg in z omejenimi možnostmi za potencialno rast. "Rast lahko zagotovimo samo z nakupom podjetij in Vital Mestinje je podjetje z usposobljeno, izkušeno delovno silo in proizvodi, ki so zelo blizu podjetju Dana, zato imata podjetji zelo veliko skupnih sinergij na posameznih področjih, kot so nabava, prodaja ... Z nakupom podjetja, v katerem bodo zaposleni ohranili delovna mesta, bo to še eno podjetje, ki bo v slovenski lasti," odgovori direktor Dane, ki je lani ob 114 zaposlenih imela 17,1 milijona evrov čistih prodajnih prihodkov (1,6-odstotna rast glede na predlani) in 183 tisoč evrov dobička.
Veliko podjetij, ne le pijačarskih, tudi prehrambna ali banke, je bilo v Sloveniji prepoceni (raz)prodanih
Konkurenti so jih izrinili s polic
Lastnik podjetja Voda Juliana s šestimi zaposlenimi, Mariborčan Marjan Krajnc, pa pove, da ima njihovo podjetje tri vodne vrtine v (alpskih) Karavankah, a bodo obdržali le eno in prenehali proizvajati. Za preostali dve vrtini iščejo kupca - najresnejši interesenti prihajajo iz Slovenije, a imen Krajnc ne razkrije, v preteklosti pa so se za Juliano zanimali Kitajci, Kuvajtčani in poslovneži iz Dubaja -, ker tega posla njihovo podjetje finančno ne zmore več. Osebno se bolj usmerja v turistične projekte, predvsem na Pohorju. "Drži, da smo (pre)malo vložili v marketinško promocijo naše vode, prav tako so nas konkurenti izrivali s trgovskih polic. Ko pa sem leta 2003 kupil podjetje, je imelo v Sloveniji celo 34-odstotni tržni delež in smo imeli vodilno ustekleničeno vodo pri nas. Zelo dobro smo bili sprejeti tudi v ZDA. Veliko slovenskih podjetij, ne le pijačarskih, tudi prehrambna ali pa banke, je bilo prepoceni (raz)prodanih. To so bile tudi kvalitetne slovenske blagovne znamke. Slovenske potrošnike pa bolj kot kvaliteta posamezne vode zanima njena cena, tudi če je le nekaj centov razlike. Podobno velja pri drugih prehrambnih izdelkih, recimo paradižniku. Drži, da ima Slovenija veliko vode, a zelo malo kvalitetne, in država bi morala poskrbeti, da se konzumira čim več kvalitetne vode," ostaja prepričan Krajnc.
Voda je državno bogastvo
Nekdanji dolgoletni direktor Radenske Feri Horvat za Večer prav tako poudari, da je voda strateška dobrina, ter je odločno proti temu, da bodo bogastvo države, kamor sodijo vodni viri, upravljali tisti, ki nimajo izkušenj z (mineralno) vodo. "Ravno na primeru Radenske se vidi, kako je bil pod Pivovarno Laško in zdaj pod češko Kofolo degradiran kader, in zdaj so tam bolj ali manj le še proizvodni in marketinški delavci, dobiček pa odteka v tujino. Škoda je tudi, ker je nekoč bila Radenska povezana z zdraviliščem, saj so lastnosti naše mineralne vode dokazano zdravilne, od vsega tega so bile velike sinergije, sedaj pa mesto Radenci stagnira na vseh področjih. Država res pobira koncesijo in davke, a če zapravimo določeno pijačarsko podjetje, to nima nobene teže," izpostavi Horvat.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
